Po koroni pride mavrica?

Še nikoli mi ni bilo ob slovesu tako težko, kot tokrat.
Julija je bila ta vikend na Zaplani. V nedeljo zvečer, ko sta starša prišla ponjo, so objavili prepoved gibanja izven občine bivališča. Malce me je zadelo. Živim v občini Logatec, ona pa v Lj.
Vsako slovo po nekajdnevnem druženju z njo, je zame kot ena mala smrt. Peter mi sem in tja reče, ko me gleda jokat: Pa saj ni umrla!
A počutim se podobno, kot da je. Ti šment, kako me tole vrti.
Vemo, da je bližina smrti ena najmočnejših izkušenj, če ne najmočnejša sploh.
Po vsaki taki 'mali smrti' sem čustveno sesuta. Rabim vsaj en dan, da se spet spravim nazaj v normalni tek.
Nedolgo nazaj sem nekje prebrala ali slišala stavek: Za žalostjo stoji strah.
Pomislila sem: Kako strah?
Ampak ja, saj v sami osnovi poznamo le dve čustvi: strah in ljubezen, vsa ostala čustva so njune izpeljanke.
In za mojo žalostjo stoji strah pred izgubo ljubezni. Njene brezpogojne ljubezni.
Že kar dolgo nazaj sem svoje življenje posvetila svoji duhovni rasti oz. napredovanju. To je največja prioriteta mojega življenja. Dokler ni prišla Julija in ona postala moja mala gurujka.
Najtežja in najmočnejša preizkušnja mojega življenja do sedaj: odvezati se od potrebe po ljubezni, vendar vseeno ljubiti in biti prisotna.
Kako bom to zmogla, ne vem.
Toda za vsakim virusom pride mavrica, kajne?

 

Narisala Julija, v nedeljo.

Metrga

Pred vratci za krušno peč je v kuhinji stala stara metrga. To je miza, ki je pod ploščo imela lesen zaboj, v katerem so gospodinje mesile kruh. Kuhinja je bila vedno topla, v štedilniku na drva je gorel ogenj vse dni. Tudi od vhoda v krušno peč je prihajala toplota, zato je testo lepo vzhajalo. Pokrito in zaščiteno.
Teti je v času mojega otroštva imela čez peko kruha (pred njo pa njena mama, moja stara mama). Peklo se je približno 1x na teden ali na 10 dni.
Kot otrok sem to vedno opazovala tako mimogrede, kako bi ta trenutek spet rada videla to, ni mogoče opisati.

 

Moka je bila domača, ne vedno od žita, ki so ga pripeljali v mlin. Kmet je tja pripeljal določeno količino žita in zanjo takoj dobil določeno težo moke. Polbele ali črne. Kruh je bil zato vedno kompakten in polnovreden, bi rekli v teh časih.
Takrat se mi je seveda trgovinski bel, puhast kruh zdel nekaj vrhunskega. In sem vedno začudeno opazovala svojo mami, ko je prišla na obisk in za veseljem po/jedla tak črn kruh. Razumela sem jo šele mnogo kasneje.
Hlebci so bili veliki in težki, vzhajali so v pletenih jerbasih (košarah), pokritih s prtičkom. Ob tej priložnosti je stara mama včasih naredila tudi špehovko (kar topila se mi je v ustih) ali metin štrudelj(redkeje jabolčni, ker jabolk ponavadi ni bilo toliko, in se jih je raje pojedlo). Meta je rastla v malem garkelcu in večkrat sem jo tekla nabrat. Še dolgo po tem sem vohala svoje po meti dišeče roke.
To so bili časi čiste ljubezni. Tudi to sem prepoznala šele mnogo kasneje.
Te dni (pa tudi sicer pogosto) pečem kruh doma. Še bolj trd in kompakten je, kot je bil tisti tetin.
Vzamem namreč polnovredno rženo, ajdovo in pirino moko. Nikoli ni tako dober in nikoli ne bo, kot je bil tisti topel v mojih otroških rokah, namazan z margarino in marmelado ali pa zaseko.
Nedvomno z leti postajam vse bolj melanhonična.

Na sliki hiša moje stare mame in Mošenik v tistih časih. Slike naš stare metrge pa na žalost nimam.

Moralnost, Italijanščina in kamišibaj...dosežki moje letošnje zime

V postelji sem vnukinji prebirala njeno najljubšo zgodbico, ko me vpraša: Kaj imaš pa tole, babi?
In pokaže na Oshov komplet tarota, ki je stal na nočni omarici.
Karte, včasih kako potegnem in pogledam kaj mi govori.
A lahko tudi jaz kakšno potegnem?
Seveda srčica mala, seveda. Daj ti potegni za vsakega od nas, ki jih imaš rada, po eno karto.
Vzamem karte, jih počasi in pazljivo premešam in razprostrem pred njo v pahljačo.
In je začela. Za mami, očija, babi eno in babi drugo, tetko, Petra, zase..
Meni je pripadla karta Moralnost:

Uh, karta mi že na videz ni bila všeč, slutila pa sem tudi na kaj me opozarja.

Šele pred kratkim sem se jasno zavedla, da sem včasih tudi jaz taka.

Moralistka, ki natančno ve kaj je prav in kaj ni. Predvsem, ko gre seveda za druge ljudi.

Ni mi lahko sprejeti te moralistke v meni, oz. sem v fazi sprejemanja najbolj moralistične verzije same sebe. Napredujem zelo počasi.

To zimo sem hodila na tečaj Italijanščine. Na Šolt, kamor hodijo v glavnem študentje. Bila sem najpočasnejša v osvajanju novih znanj in na drugem srečanju, sem na koncu malo živčno izjavila: Jaz bi pravzaprav bolj spadala v Univerzo za tretje življ. obdobje, kot pa sem.

Nasmejala sem vso skupino, vključno s seboj. Tečaj je končan (1.stopnja) sedaj se sama učim doma, v Italijo pa ne morem, kot sem nekje potihem načrtovala za letos. Tam me kliče Camino Celeste, od Ogleja (Aquileja) do Višarij.

Kamišibaj bi pravzaprav potreboval kar svojo objavo.

Ko sem ga pred nekaj leti prvič videla v živo, sem se kar malo zaljubila vanj. Lani, pred novim letom sem si nabavila butaj (mali leseni namizni oder) in čez zimske mesece izrisala zgodbico o Mačku Muriju. Juliji za 6 let.

Odkamišibajkala sem dve predstavi. Mešanemu in otroškemu občinstvu. Luštno. Naslednjič malo več zapišem kaj vse sem se ob tem naučila.