Za Martino in Vilija

Prejšnji teden smo se zbrali v gostilni pri Moravčah.  Skupina ljudi, ki smo osnovno šolo Jurij Vega Moravče zaključili 1979 leta. Torej 40 let nazaj. Vabilo me je skoraj zgrešilo, vendar zahvaljujoč Facebooku sem na dan srečanja vseeno izvedela zanj.
Večina nas je prišla, vendar dva resnično nista mogla priti. Martina K. in Vili. Ker ju ni več.

Gledala sem tiste stare skupinske fotografije. Črnobele. Mala telesca oblečena v najbrž pisana olačila, mali nedolžni obrazčki, polni neke nežnosti, igrivosti in navihanosti.. Nekateri se smehljajo, nekateri izgledajo zamišljeni ali resni... Pred vsemi pa je bilo še življenje, veliko življenja.

2.razred

 

 

7.razred

In potem so se iz slike v sliko obrazi spreminjali. Na zadnji sliki so bili že skoraj povsem podobni nam, kot smo zdaj, vendar še vedno z žarom v očeh, z upanjem in pričakovanjem.

In veliko od nas ni čakalo samo lepo in urejeno življenje.

Bile so bolečine, izgube, žalost.

Na naši 30 obletnici smo bili živi še vsi. Potem sta odšla Martina in Vili.

Prizadelo me je. Odšel je košček moje mladosti, odšle sta dve osebici, dva otročka, dva mladostnika, dva odrastla.

Med 40 in 50 obletnico je 10 let,

3.650 dni,

87.600 ur,

 5.256.000 minut,

 315.360.000 sekund, trenutkov..

 

Nekaj od tega je že minilo. Nekaj od tega sem že nergala in se predajala malodušju, nekaj sem bila preutrujena za igro, nekaj sem zapravila na družabnih omrežjih, nekaj sem delala preveč, nekaj premalo.

Nekaj trenutkov sem preživela v prelepi naravi, v božanju in igri z mucki, v pripravi okusnih obrokov, v počivanju in uživanju..

Nekako se mi ta trenutek zdi vse prav. Tudi zapravljanje svojega dragocenega časa. Dokler ga imam, ga lahko.

Martina in Vili, hvala vama, da smo lahko skupaj soustvarili osem prelepih in včasih nagajivih osnovnošolskih let. Bilo mi je lepo v vajini družbi.