Za Martino in Vilija

Prejšnji teden smo se zbrali v gostilni pri Moravčah.  Skupina ljudi, ki smo osnovno šolo Jurij Vega Moravče zaključili 1979 leta. Torej 40 let nazaj. Vabilo me je skoraj zgrešilo, vendar zahvaljujoč Facebooku sem na dan srečanja vseeno izvedela zanj.
Večina nas je prišla, vendar dva resnično nista mogla priti. Martina K. in Vili. Ker ju ni več.

Gledala sem tiste stare skupinske fotografije. Črnobele. Mala telesca oblečena v najbrž pisana olačila, mali nedolžni obrazčki, polni neke nežnosti, igrivosti in navihanosti.. Nekateri se smehljajo, nekateri izgledajo zamišljeni ali resni... Pred vsemi pa je bilo še življenje, veliko življenja.

2.razred

 

 

7.razred

In potem so se iz slike v sliko obrazi spreminjali. Na zadnji sliki so bili že skoraj povsem podobni nam, kot smo zdaj, vendar še vedno z žarom v očeh, z upanjem in pričakovanjem.

In veliko od nas ni čakalo samo lepo in urejeno življenje.

Bile so bolečine, izgube, žalost.

Na naši 30 obletnici smo bili živi še vsi. Potem sta odšla Martina in Vili.

Prizadelo me je. Odšel je košček moje mladosti, odšle sta dve osebici, dva otročka, dva mladostnika, dva odrastla.

Med 40 in 50 obletnico je 10 let,

3.650 dni,

87.600 ur,

 5.256.000 minut,

 315.360.000 sekund, trenutkov..

 

Nekaj od tega je že minilo. Nekaj od tega sem že nergala in se predajala malodušju, nekaj sem bila preutrujena za igro, nekaj sem zapravila na družabnih omrežjih, nekaj sem delala preveč, nekaj premalo.

Nekaj trenutkov sem preživela v prelepi naravi, v božanju in igri z mucki, v pripravi okusnih obrokov, v počivanju in uživanju..

Nekako se mi ta trenutek zdi vse prav. Tudi zapravljanje svojega dragocenega časa. Dokler ga imam, ga lahko.

Martina in Vili, hvala vama, da smo lahko skupaj soustvarili osem prelepih in včasih nagajivih osnovnošolskih let. Bilo mi je lepo v vajini družbi.

 

En mesec strežnica v domu ostarelih ljudi

                                  VSAK ZAČETEK JE TEŽAK, TA JE BIL PA ŠE TEŽJI

 

Bilo je l.2014, 2 dni pred Božičem, ko me je poklicala referentka z Zavoda za zaposlovanje z novico, da ima zame zaposlitev. Preko javnih del, v domu za starostnike, kot gospodinja- strežnica.

Po krajšem pogovoru sem se kar na hitro odločila, da poizkusim. Slišalo se je, da delo ni težko in tudi moje izkušnje so bile v prid odločitvi. Naslednji dan sem že sedela pred njo in se dogovarjala o podrobnostih.
Praznike sem preživela skoraj malo vzneseno. Spet bom delala, imela sodelavce, plačo. Moje mirno življenje bo spet živahno.
Dom je bil krščanski, direktor pa župnik, nekako sem se jim dopadla in še isti dan so me poklicali, da sem izbrana. Omenili so še, da imajo jutranje molitve in če imam kakšne zadržke v zvezi s tem.  Normalno, da ne. Sem indiferentna.
Takoj po novem letu sem šla na zdravniški pregled. In čez nekaj dni spet sedela pred referentko, da podpišem pogodbo. Poleg pogodbe sem morala podpisati še izjavo, da sem seznanjena, da sprejemam delo, ki ne ustreza moji izobrazbi. Delo za 2.stopnjo.
Neko čudno nelagodje me je objelo. Nisem si ga znala razložiti. In me držalo tudi dalje.
 
PRVI DAN
Ob sedmih zjutraj pridem v dom, prejmem uniformo in dobim spremstvo Milene (ime je spremenjeno), ki me bo uvajala v delo. Strašno prijazna in prijetna oseba je in pripravljena mi razložiti čisto vse in potrpežljivo odgovoriti na vsa moja vprašanja.
Padem ravno v razdeljevanje zajtrka po oddelkih in razvozu čaja. Dom ni zelo velik, večina oskrbovancev pa ne je v jedilnici, temveč v čajnih kuhinjah na oddelku ali sobah. Za te smo bile strežnice namenjene. V kuhinji si naložiš vozičke s hrano, katere potem razvoziš po vseh oddelkih. Za prvi dan je ogromno novih informacij, spoznavanje sistema dela, spoznavanje ljudi, sodelavcev... veliko ljudi ima posebne prehranjevalne sisteme, razne diete in pri tem ne sme prihajati do napak. Nihče v vsem Domu ni vegetarijanec (razen mene).
Razdeljevanje hrane poteka zelo hitro, da bi vsi čimprej jedli in da se hrana ne bi preveč ohladila. (To je bilo še posebej pomembno pri kosilu in večerji.) Ni bilo časa za spraševanje kaj bo kdo jedel, samo deli in pojdi dalje, na drug oddelek.
Med vsem tem hitenjem sem iskala stik z očmi oskrbovancev, želela sem nekak odziv, kajti večina njih je izgledala otopelo. Kot nekakšne statue na vozičkih ali drobcena telesa potopljena med blazine in odeje na posteljah.
Oni so glavni vzrok vsega dogajanja, pa vendar se zdi, kot da so zgolj slučajno tam. Kot bi jih nekdo odložil, mogoče pozabil nanje.
Potem pa pridemo me, servisna služba, jih oskrbimo s hrano, pijačo; druge jih očedijo in poskrbijo za higieno telesa in prostorov, potem pridejo še tretje, katere skrbijo, da jim ni dolgčas, da se ne počutijo tako sami.
Tako jih ves dan prekladamo sem in tja. Vse za njih. Vse namesto njih.
Naključje je hotelo tako, da je bila ravno ta dan duhovna obnova v kapeli Doma. To je bilo mesečno srečanje namenjeno duhovni obnovi.  Udeleževati so se ga morali vsi zaposleni.
Na prvi dan mojega šihta.
Župnik je prebral odlomek iz evangelija, potem pa začel "preverjati" kako smo ga poslušale/i. Kar polilo me je, seveda nisem poslušala, le na začetku nekaj stavkov, potem me je pa odneslo med vtise današnjega dne. Na srečo me ni poklical. Debato je preusmeril na imena, ki so v današnjih časih povsem nekrščanska in to dejstvo negativno ovrednotil.
Ne vem kako je pogovor nanesel na telovadbo in ena od sodelavk je omenila besedo joga. Iz njegovih ust se je usul cel plaz besed proti jogi. Obsodil jo je na grmado, jo poimenoval satanizem, v besednih zvezah nekajkrat omenil antikrista in da naj takoj nehamo hoditi na jogo, če slučajno katera hodi.
Okamenela sem sedela tam in molčala. Vsi smo.
Nisem vedela kaj in kako naj odreagiram, zato sem raje molčala. Župnik je bil tam najvišja avtoriteta. Zadeva je trajala uro in pol.
Ko pridem domov, si natočim kozarec vina in pojem kos kruha.
Zjočem se. Silovito in močno. Iz drobovja pride. Iz telesa.
Sem res na pravem mestu? Mi je res potrebno to preživljati?
Dolgo se ne umirim. Premlevam vse skupaj. Vedno znova mi gre na jok.
Kako bom zdržala? Kako bom tu preživela eno leto?
Zvečer sem se odločila, da nadaljujem. Ker sem močna in zmorem.
 
DRUGI DAN
Naslednje jutro sem pol sedmih v uniformi v kapeli Doma.  Listam molitvenik, bere se dvoskupinsko. Ne morem slediti, ne morem glasno brati. Ne potegne me. Nismo na isti valovni dolžini. Molitve so v nekem starinskem, neživljenjskem jeziku, v verzih.  Odložim ga na stol, zaprem oči in čakam, da mine. Deset minut.
Po molitvi pride razdeljevanje toplega Donata. Po vseh sobah greva s sodelavko, vsak naj bi dobil kozarček. Obenem pa sva v pralnici vzeli še sveže oprane slinčke, ki jih bova na oddelke odložili ob zajtrku. Vsakdo, ki je na postelji ali vozičku, uporabi za zaščito pri hranjenju slinček.
Že včeraj mi je v oči padla gospa z izrazito odmaknjenim pogledom. Poimenovala sem jo gospa z mrtvimi očmi. Oči, ki so gledale skozme, mimo mene, kot da me ni. Danes, ko sem po kosilu pospravljala posodo, me je ogovorila. Začela mi je strastno nekaj dopovedovati, kot bi me nekaj prosila. Na žalost je prav ničesar nisem razumela. Vendar se je njen obraz spremenil, dobil je izraz, vsebino.
Ko je uvidela, da ji ne bo uspelo, se je nenadoma umaknila vase, odrezala se je od sveta, njen pogled pa postal spet popolnoma brezizrazen.
Ves mesec, kar sem bila tam, ni več poizkušala komunicirati z menoj.
Opazila sem, da so se v meni začele prebujati  različne misli, prepričanja.
Kot npr. da sem drugačna, da ne želim delovati kot skupina ljudi, ki me obkroža, kot sistem v katerega sem padla.
Skupinska dinamika okoli mene je zelo močna. Rahlo me skrbi, kako bom zdržala slediti svojim načelom.
 
DOSTOJNO HRANJENJE
Kot strežnica sem bila neposredno zadolžena za delitev hrane in pijače po oddelkih.
Po moji oceni je kar dobra polovica varovancev jedla na oddelku-bodisi v svoji sobi ali mali oddelčni jedilnici.
Zjutraj po delitvi Donata, sva s sodelavko v kuhinji pomagali napolniti vozičke s hrano in priborom/posodo za zajtrk. Kruh je bil že narezan, paštetke, marmeladke, maslo, zdenka sirčki so bili vedno na razpolago. Vsak dan pa še kaj drugega, kot recimo salama in sir, vmešana jajčka ali kake tople močnate jedi. Na oddelkih so naju že vsi čakali. Včasih nama je pomagala kaka sestra (ne pa vedno) zato je bilo treba naenkrat postreči veliko ljudi. Najprej sva razvozili po sobah osebam v posteljah, ki so se lahko hranili sami in tistim, ki so jih hranile sestre/negovalke.
Ljudi se ponavadi (oz.skoraj nikoli) ni spraševalo kaj bi želeli jesti. Na kruh se jim je nekaj namazalo, zraven skodelica kave, mala šalčka črne kave in to je bilo to. Ko sem bila prvič sama in sem delila zajtrk, sem na začetku vsakega spraševala kaj bi želel jesti.
Ljudje večinoma niso vedeli kaj si želijo. Kar nekaj mi dajte, nekaj namažite, saj je vseeno.
Kako je vseeno, jaz se vedno rada sama odločim kaj bom jedla za zajtrk! Ne sme biti vseeno.
Samo, da gre čim hitreje, da vsi dobijo zajtrk v času obroka. Sama kvaliteta postrežbe pa ni bila prvi vzgib samega obroka.
Pri kosilu in večerji je bila še večja naglica. Kajti hrana je bila topla in kljub vozičku, kjer se je vzdrževala temperatura, bi se lahko precej hitro ohladila, preden bi mi/nama uspelo razdeliti jo po vseh treh oddelkih.
Zato je hrana dobesedno letela na krožnike. In krožniki na mize in mizice vozičkov.
Tak hiter način postrežbe me je v začetku zelo, zelo motil.
Pa saj so vendar ljudje, ljudje imamo pa radi, da smo lepo v miru postreženi.
Toda, ko sem delala počasi, so postale nekatere sestre kar nervozne. Na ta račun se je tudi njihovo delo- hranjenje zavleklo.
Želela sem delati z občutkom za hrano in za ljudi. To mi je pa vzelo ogromno časa, kar je pomenilo, da so nekateri varovanci svoj obrok dobili precej pozneje, kot bi ga sicer, če bi zelo hitela.
Tako sem počasi začela tudi jaz postajati bolj hitra in bolj neosebna pri deljenju hrane.
Če bi jaz sama bila v takem domu, ne bi bila zadovoljna s tako postrežbo hrane.
Način je bil pravi fast food, okusi hrane pa niso bili tako slabi.
 
ODVAJALNI DAN
Zjutraj greva s sodelavko po vseh oddelkih in deliva topel donat. Nekateri uporabniki, ki lahko skrbijo sami zase, imajo steklenico kar pri sebi v sobi, večina pa jih na tešče dobi bel plastičen kozarček poln tople tekočine. Na dan za odvajanje pa donatu dodamo še tekoče odvajalno sredstvo. Sodelavka, ki me uvaja, že ve komu ga je treba dati več, komu manj, komu sploh ne, kadar pa je glede tega v dvomih pa kar pokliče sestre ali negovalke, ki istočasno že opravljajo jutranjo nego.
Ob tem sem se spomnila svojih delovnih dni v domu za invalidno mladino v Kamniku, ko so bile na programu odvajalne svečke in posledično čiščenje blata. To delo ni prijetno, ampak človeku, ki leži, sedi v lastnem blatu gotovo še veliko, veliko manj.
Vse do kosila so punce na nekaterih oddelkih čistile pokakane oskrbovance.
Pri kosilu v jedilnici na oddelku, danes ena gospa prosi, da bi šla na wc. Ima pleničko in sestra je ne pusti na stranišče, dokler ne bo pojedla. Gospa utihne in neha jesti. Potem, ko sestra odide, me ostale gospe prosijo naj jo jaz dam na školjko, ker je zelo čista in se težko odvaja v plenico.
Ko že popustim, se negovalci vrnejo in mi je hudo, ker gospa, ki je želela na wc, ostane neuslišana.
Po kosilu, ko pospravljam posodo po sobah, me neka druga gospa, ki že počiva prosi naj ji pomagam sleči spodnji del trenirke. Odgrnem odejo, potegnem ji hlače dol in opazim, da je njena plenica popolnoma mokra. "Da se ne bodo zmočile", reče. Prikimam in sem tiho.
Večina ljudi, ki niso več popolnoma samostojni, je v plenicah. In opazila sem, da se ne spodbuja samostojnega izločanja, temveč izločanje v plenico.
"Saj imate plenico. Kar pokakajte se, kar sproščeno lulajte. Saj je plenica."
 
TUDI TO SE DOGAJA
Zgodnje jutro. Pred zajtrkom. 
Potrkam, odprem vrata in z donatom v roki vstopim v sobo.
Sobica je majhna, okno je veliko in na stežaj odprto.
Na postelji leži gola stara gospa. Popolnoma gola in nepokrita leži in srepo strmi.
Poleg postelje stoji sestra in čaka. Ne vem na kaj.
Soba smrdi po človeškem blatu in se očitno zrači.
Smo v začetku januarja, zunaj je zelo mrzlo jutro. Ta gospa leži tam gola.
Na steni je njena poročna slika, stara povečana fotografija.
Na njej mlad sveže poročen par.
Je v svojih najospuljivejših sanjah kdaj pomislila, kako bo neko zimo ležala na januarskem mrazu, gola?
Preseka me in me zadane. Obrnem se, odidem in zaprem vrata za seboj.
Popolnoma sem zmedena. Popolnoma.
To, kar sem včasih slišala o domovih za starostnike, se res dogaja.
 
PRVIČ POPOLDNE
Ponedeljek popoldne je. Ko opravim svoje delovne naloge, se zadržujem na enem od oddelkov.
Sedim v jedilnici  in se pogovarjam z eno od starejših dam, ki ni šla počivat, ko se iz ene od sob zasliši klice: "Na pomoč, pridite pomagat! Na pomoč!"
Stečem proti sobi, istočasno pa priteče tudi oddelčna sestra. Obe hkrati stopiva v kopalnico, kjer neka gospa sedi na školjki in se ne more sama nazaj obleči oz. si namestiti plenice.
Sestra glasno komentira: "Kako vam pride na pamet, da ste sploh sami šli na stranišče?" in pri tem očitajoče in očitno pogleda mene.
Odstranim se in spet se ne počutim dobro.
Pri malici želi na wc še neka druga gospa, mila in nežna oseba.
Tokrat ni nobene od negovalk&sester v bližini in pomagam ji jaz. To sicer ni moje delo in sodelavka mi je odsvetovala vmešavati se v delo negovalske službe, vendar negovalka v meni težko prenaša kadar odrasla oseba prosi, če gre lahko na stranišče, jaz bi ji pa pri tem lahko pomagala.
Govorim o osebah, ki so še pokretne, vendar ne tako stabilne, kot včasih. Čez dan so  pokonci, vendar imajo plenice in so spodbujane, da izločajo v njih.
Zvečer, ko pospravljam posodo, mi gospa, ki sem jo našla golo ležati pri odprtem oknu, reče: "Odrešite me, odrešite me."
Česa?
 
KAJ SEM ŠE OPAZILA
Nekaj malenkosti, ki pa to sploh niso, sem še opazila:
Ko se spremeni glas, način in ton govora s starostnikom, kadar pride k njemu na obisk svojec ali prijatelj.
Ko se s starostniki pogovarja kot z malimi otroci, ki nič ne razumejo, pa čeprav so pri sebi. Pa četudi ne bi bili.
Ko se povzdigne glas, kadar te starostnik ne 'uboga' in se dejansko nad njim za/dere.
Ko se useka po mizi, kadar gre starostnik na svojo pest na stranišče.
Ko je pospravljanje postelj pomembnejše od stare gospe, ki želi na malo potrebo.
Ko se dve zaposleni osebi vpričo starostnika pogovarjata o tretji zaposleni osebi (jo ogovarjata, opravljata).
Ko se dve zaposleni osebi vpričo starostnika pogovarjata o drugem starostniku in njegovih 'napakah'.
Ko se glasno po hodniku obvešča med seboj, kdaj je ta in ta opravljal veliko potrebo in koliko.
Ko se do tistih, ki so ti manj simpatični obnaša manj prijazno, kot do onih, ki so ti simpatični.
Ko se v družbi sodelavk komentira intimnosti starostnika.
Ko starostnik noče biti na vozičku in želi na vsak način počivati, pa se ga proti njegovi volji ne da v posteljo, ker preveč spi.
To je samo nekaj reči, ki se v domu dogajajo.

Toda dogaja se tudi prijaznost, ustrežljivost in pozornost. Ter spoštovanje do sočloveka.
 
 
Za seboj imam več kot deset let dela z ljudmi s posebnimi potrebami.
Začela sem kot negovalka, z izkušnjo doma starostnikov in nege na domu. Nadaljevala sem v Zavodu za usposabljanje invalidne mladine v Kamniku ter zaključila v Sončku (Zveza društev za cerebralno paralizo). Ves čas sem bila v stiku z nego. Od otrok, mladostnikov, odraslih in starih ljudi. Praktično sem spoznala  vse vrste  različnih človeških posebnosti. In skozi vsa ta leta sem si nabrala precej izkušenj.
V Sončku so me tudi prosili naj na internih izobraževanjih za nove sodelavce predavam o negi. Kar tudi sem, nekaj let. Po svoje, včasih z malo treme, ampak sem.
V teh svojih zapisih se nisem osredotočala na dobre strani in lepe dogodke. Tudi teh je bilo kar precej, ampak tisti "nedobri" so tako močno izstopali, da sem jih morala izpostaviti.
Posebej še zato, ker sem v letih svojega dela v zgoraj omenjenih institucijah naletela na pogoste osebne izpovedi ljudi, ki so bili v teh domovih in občutili ta sistem na lastni koži. Moram priznati, da jim pogosto sploh nisem verjela. Menila sem, da pretiravajo, da to pa res ni mogoče, da bi se dogajalo. Lastna enomesečna izkušnja mi je na žalost potrdila drugače.
Toda ne smem pozabiti na ljudi, ki delajo dobro in zavestno. Če ne bi bilo teh, bi bilo preživeti v takem domu resnično nevzdržno.
 
NADALJEVANJE MOJE ZGODBE
 
Po sedmih dneh dela sem končno zbrala toliko moči, da sem se odpravila k vodji nege in povedala, da odhajam. Da ne morem več. Vprašala me je seveda- zakaj. Že prej sem sklenila, da bom povedala po resnici. In povedala sem ji vse poglavitne reči, ki sem jih že  naštela v prvem delu.
Ni mogla verjeti. "Imena, imena.." me je prosila. A nisem šla tako daleč; greh se pove, grešnika pa ne. Meni je bilo pomembno, da sem se izpovedala, da nisem molčala in da oseba, ki je zadolžena za potek dela na oddelkih, vsaj približno ve kaj se tam dogaja.
"Ne morem verjeti, kako ste vse to opazili!" je še dvakrat ponovila.
S srca mi je padel kamen težak celo tono in prvič sem lahko delala malo bolj sproščeno. V zavedanju da odhajam. Tudi sodelavki, ki me je uvajala sem povedala. Za njo mi je bilo  kar malo žal. Tako srčna, prijazna in dobra oseba je in veliko energije je vložila v to uvajanje.
Prosijo me, da ostanem ves mesec, da najdejo zamenjavo. Ni problema, sedaj ko vem, da grem.
Medtem ko sem na enem od oddelkov brisala prah in urejala sobo, me je presenetil nagovor belolase gospe, za katero sem vse dotlej mislila, da je  popolnoma neodzivna.
"Od kje pa ste?" me vpraša.
Odgovorim ji.
"Aha, jaz sem pa iz ...!"
"Zelo lep prtiček ste dali." še nadaljuje.
Obrnem se k njej in izmenjava še nekaj stavkov. Povsem normalen pogovor. Gospa je pri sebi in točno ve kaj se okoli nje dogaja. Le navzven je bilo videti, kot da je čisto v svojem svetu.
Od takrat dalje sem vsakič, ko sem le imela trenutek ali dva časa, spregovorila z njo.
Ko nisi več  slišan, upoštevan, ko nimaš več možnosti izbire, soodločanja o sebi, izražanja sebe...takrat po mojem mnenju začneš v sebi počasi umirati, se umikati, oddaljevati in na koncu postaneš živ zombi.
Si in te ni. Gledaš skozi ljudi. Ne obstajaš več. Pa vendar Si, zasedaš posteljo, sobo, prinašaš denar. Pomemben si. Tako in drugače.
Ko sem prvi teden delala popoldne, sem od doma s seboj prinesla Prešernove poezije, Gregorčičeve pesmi, narodne pesmi... in ko sem popoldne imela čas, sem šla na oddelek in jim  prebrala kako pesem. Pogosto smo tudi zapeli. To so imeli zelo radi, niso se zlahka naveličali peti starih narodnih pesmi. V njih so budile stare spomine. To sem ob popoldnevih počela vse do konca.
Za urjenje spomina  oskrbovancev so morale tudi sestre delati spominske vaje z njimi. Bila sem priča zelo šolskemu delu. Babice so ponavljale kot pri strogi učiteljici, avtomatsko in brez navdušenja. Reda radi.
Čez dan ali dva me je klicala referentka z Zavoda za zaposlovanje in mi pojasnila, da me bodo brisali iz evidence zavoda. To me ni ganilo, niti spremenilo mojega mnenja. Prosila je še za pisno odpoved v kateri naj pojasnim vzrok mojega odhoda. Napisala sem nekaj takega kot: neujemanje norm doma z mojimi lastnimi normami.
 
DOMNEVNA KRAJA
Naslednji dan nas vse pokličejo na nekakšno zaslišanje. Prideta dva policaja. Svojci  nekega uporabnika doma so policiji prijavili, da naj bi se v domu zgodila tatvina. Čakamo na hodniku, saj gre kar hitro, le nihče nič ne pove in vse smo malce zbegane.
Ko pridem na vrsto, mi policaj reče naj pokažem roki. Iztegnem jih in moram pokazati še dlani. Ker sem prvič doživela nekaj takega, vprašam zakaj gre. Razloži, da je bila nekje na oddelku nastavljena vaba, ki je bila z nečim označena, kar pušča s prostim očesom nevidne sledi.
Prebledela sem. Mislim, da sta morala opaziti. Prebledela sem zato, ker sem ravno tisto dopoldne neki gospe premetala omaro in vse predale, ki jih je imela. Seveda vpričo nje. Prosila me je namreč, da ji pomagam najti neko toplejšo kapo. Če bi bila vaba nastavljena pri njej, bi bila jaz osumljenka.
Kasneje smo izvedeli, da se je tista reč, zaradi katere so svojci podali prijavo na policijo, našla. Da sploh ni bila ukradena. Da ni bilo tatvine.
Vendar do nas, zaposlenih ni prišlo nobeno opravičilo. Zelo neprijeten dogodek, ki pusti grenak občutek.
 
SMRT NA ODDELKU
Moških je bilo v domu precej manj kot žensk. V eni izmed sob sta bila dva. Enega izmed njiju je bilo treba hraniti po sondi. Z žlico ni kaj dosti več pojedel. Nekega dne sem poizkusila in mu dala nekaj žlic juhe, nekako jih je pa spravil dol. Potem je prišla sestra ali negovalka in mu s sondo (veliko brizgalko) dala preostalo juho.  Ta moški je večino časa prespal, z napol odprimi usti. Včasih sem se mu v strahu približala in preverila če sploh še diha. Drugi možak v sobi je jedel še sam. Ker nista nič komunicirala med seboj, je bila v sobi ves čas tišina, razen če ni bila prižgana televizija. Nekega dopoldneva, po zajtrku je ena izmed negovalk šla skozi sobo, do okna, da  prezrači in vmes na glas povedala: "Joj kaka mrtvaška tišina je tu. Bomo malo prižgali tv, da ne bo več." In potem je bila tv prižgana praktično ves dan. Z glasnim zvokom.
Zadnja dva dni gospod, ki se ga je hranilo po sondi, ni mogel več jesti. Preden sem šla domov njegovega zadnjega dne, sem ga pobožala po licu. Pogledal me je skozi priprte oči. Zadnjič. Naslednji dan, ko sem prišla delat, sem izvedela, da je ponoči umrl. Njegova postelja je bila že gola, manjkal je.
Na parah je ležal v kapeli doma. Šla sem se posloviti od njega. Sam samcat. Stiskalo me je v prsih in solze so mi tekle po licih, ko sem se počasi, korak po korak približevala odprti krsti.
Kasneje so imeli mašo za njega. V krogu so sedeli skoraj vsi prebivalci doma (ki se še lahko premikajo z vozički ali peš). Vrata v kapelo so bila odprta. Žalosten pogled, nekdo izmed njih je odšel.
 
DOBRA DUŠA
"Kako ste pa vi ena dobra duša!" mi je rekel pri kosilu nekdo izmed njih, ki jedo na oddelku, ker sem mu na njegovo prošnjo nesla sladico v sobo.
"Ja, malo takih." je dodala druga gospa pri mizi, tretja pa me je prosila, če nesem še njej. Malenkosti sestavljajo dan, male pozornosti. Opazila sem, da so se začeli varovanci obračati name, v svojih malih prošnjah in potrebah. Z veseljem sem jim ugodila, saj ponavadi ni šlo za kaj velikega ali težkega. Obenem pa sem pri sebi opazila občutke, da mi ta pozornost, ki jo dobivam od njih nazaj, pravzaprav zelo prija.
Se imam za nekaj več, ker sem prijazna in ustrežljiva? Pa nisem. Nič boljša, nič slabša nisem. Nekatere od teh ljudi sem vzljubila, nekateri so mi manj simpatični in so mi izziv kako gojiti enakovreden odnos do vseh. Do tistih, ki so mi ljubši in onih drugih, ki mi gredo malo na živce. Čuti se v niansah . Odnos se zelo čuti v malih rečeh.
Čeprav za nekatere reči veš, da niso povsem v redu, potihem vendarle lahko ne/pristaneš na stanje in ravnanje kateremu si priča in kjer se nahajaš. Odločaš sam, kaj in kako.
"Sem se bal, da te ne bo." me je naslednji dan pozdravil mož kateremu sem včeraj nesla sladico v sobo. Razvedelo se je že, da odhajam. Nekateri so me prosili naj si premislim, naj vendarle ostanem. Hudo mi je bilo, ko sem jih razočarala, da to ne bo šlo. Ena gospa me je vsak dan prosila naj ostanem.
Na drugem oddelku se je iz bolnice vrnila gospa po zelo težki operaciji. Bila je zelo uboga za videti. Zelo smo skrbele zanjo in jo vseskozi hodile preverjat, če kaj potrebuje, v kuhinji so posebej zanjo spekli jajčka za večerjo, ker si jih je zaželela.
"Zakaj je to življenje tako?" mi je komaj slišno zašepetala. Prvič mi je postalo skoraj žal, da odhajam. Oni me potrebujejo bolj kot jaz njih. Pa vendarle sem po drugi strani vedela, da bi na daljši rok tudi jaz začela na nek način propadati tukaj. Morala sem sebe postaviti v prvi plan.
Na oddelku sta bili dve osebi, ki sta mi, kadar sta delali skupaj v paru, delovali kot kladivo in nakovalo. Jaz sem bila pa blažilec nekje vmes.
Danes dobim še dodatne tri dni dela. Zaradi ur katerih nisem oddelala, ker sem delala po sedem ur in nič vikendov. Kuhar mi je namignil, da se po hiši govori kako in kaj bo z urami, ki mi manjkajo? Nasmehnila sem se. S čem vse se ljudje ne/ukvarjajo!
 
PRVIČ SAMA DELIM VEČERJO
Pred prvo samostojno delitvijo večerje po oddekih sem bila kar nervozna. Ogromen servirni voziček, ki sem ga v kuhinji naložila z večerjo, sem počasi porivala po oddelku. Seveda sem bila tudi pri postrežbi pre/počasna. Sestre in negovalke so me zato čakale, da bodo lahko čimprej začele in končale s hranjenjem. V nekem trenutku se poleg mene znajde sestra, (ki je bila ena izmed para kladivo/nakovalo) in stvari prevzame povsem v svoje roke. Namesto mene začne razdeljevati hrano. Ekspresno hitro. Ni mi bilo prav, ker je šla povsem preko mene, vendar je bilo okoli naju polno ljudi, ki so čakali na večerjo in drugega osebja, zato sem bila tiho in se nisem želela spuščati v konflikt. Rekla sem si, da ji bom že kasneje povedala. Vseeno je dobro, da človek odreagira takoj, da se ne nabere preveč.
Ena izmed snažilk, prijetna oseba mi je pa pomagala pri deljenju hrane, kar je povsem druga stvar, kot če bi mi vzela zajemalko iz rok in namesto mene delila.
Naslednji dan sem imela zopet strah, da  se zgodba ne ponovi. Že tekom popoldneva sem se tega strahu zavedala kako me pravzaprav obvladuje in ne dela nič dobrega v pričakovanju novega samostojnega deljenja večerje. Sama pri sebi sem se odločila, da bom tokrat večerjo izpeljala gladko. In to se je tudi  več ali manj zgodilo (prijazna snažilka mi je spet pomagala, sama od sebe).Tudi sestri od včeraj sem povedala, da mi njeno včerajšnje dejanje pri večerji ni bilo po godu.
Tukaj gre za razdeljevanje toplega obroka po vseh oddelkih doma, tistim oskrbovancem, ki ne morejo v jedilnico ali so v posteljah. Tega je bilo kar veliko, skoraj polovica vseh v domu, bi rekla na oko. Toplo hrano je bilo treba v najkrajšem možnem času razdeliti, da pride dovolj topla do zadnjega človeka na oddelku in da imajo sestre in negovalke še dovolj časa, da vse nahranijo preden pride na vrsto nega.
 
ZAKLJUČEK
"Domov bi šla." je nežno in tiho zašepetala gospa, ki je vedno jedla v postelji, ko  sem ji prinesla obrok. Začutilo se  je globoko hrepenenje. Z nekaj stavki sem preusmerila njeno pozornost in uspelo mi je . Vendar čez dan, dva spet zaslišim ta stavek iz njenih ust. Nekateri se nikoli ne sprijaznijo z dejstvom, da so v domu.
Moj zadnji dan sem bila vesela, ker odhajam, obenem pa žalostna, ko se spomnin na njih, ki pa morajo ostati tam.
Sodelavki, ki me je uvajala, sem obljubila, da še pridem. Pa nisem.
Nič boljša nisem. Od kogarkoli, ki dela tam. Lahko bi glasneje protestirala, ko sem bila priča dogodkom, ki mi niso bili v redu, pa nisem.
Lahko bi naštela še nekaj reči, ki niso bile po regelcih, pa ne bom, ker ne želim več izpostavljati slabosti.  BIla sem priča tako dobremu kot slabemu odnosu.
Slab odnos se me je dotaknil bolj. Ker dobrega na takem kraju človek nekako pričakuje.
Res so me izpisali iz evidenc Zavoda za zaposlovanje. Socialne pomoči ne prejemam, ne živim na račun države.

Od Mašuna do Strunjana

Mašun - Mali Snežnik - Snežnik - Sviščaki

16 km

V gostilni na Mašunu, na poti na stranišče srečaš njega, veličastnega.

Pobožala sem ga po glavi in se mu opravičila v imenu ljudi, najbrž ne vseh.

 

Nasproti pa volk. Želela bi si ga srečati raje v naravnem okolju, kot tule. Opravičilo tudi njemu.

  

Prečudovita nekaj urna samotna pot po gozdu.

Dobro označena (rumenordeča za E6). Šele tu srečava prve planince. 

Veter z vrha upogiba debla.

  

Nogavice na kamen, noge na sonce. Tudi Mali Snežnik niso mačje solze.

  

Snežnik tik pred menoj. Če bi bila prvič tu, bi bila verjetno zelo ganjena.

 

Skalnati detajl s poti na vrh.

 

Na zdravje, na najvišji točki naše E6 poti. Hrane v koči zmanjkalo, razen klobas.

 

Koča Sviščaki, le malo ljudi sem pride peš. Trenutno jo prenavljajo, spala sva v šotoru, v njihovem jurčku. Proti jutru mraz. Pustili so nama odprt wc, hvala.

 

 

 

Sviščaki- Kozlek- Srednji vrh - Ilirska Bistrica

20 km

 

 

Okrogline, kraj za najin zajtrk. Pogled nazaj. Cesto do Sviščakov prenavljajo za asfaltiranje, zato je od doma do sem praktično brez oznak, vendar gre pot ves čas po njej. Tu zavije na gozdno pot.

 

Umetniški vtis naše markacije 

Kaj misliš ali do sem še hodijo medvedi, vprašam Petra.

 

Nekoliko naprej- odgovor je v blatu, dve precej sveži medvedji sledi.

 

Precej strm vzon na Kozlek iz vzhodne smeri.

 

Pogled proti zahodu ponuja nove odgovora in nova vprašanja.

  

Koča na Kozleku zaprta, vendar klopi in miza prav pridejo. Zadremam za kake pol urice. 

Včasih te odreši en sam pobarvan pokrovček, pribit na drevo.

 

Pozno popoldne prihod v Ilirsko Bistrico, utrujena, lačna, brez vode in hrane. Vsega je zmanjkalo.

Spiva v gostilni.

 

 

Ilirska Bistrica - Pregarje - Brezovo brdo - Markovščina - Materija

24 km

 

 

Včasih pa pomaga že samo preprost napis na drogu prometnega znaka, da veš v katero smer. In si zelo hvaležen.

Naselje, novi detajli, drugačni vtisi...

Ko se spehajam po samotnih gozdovih, se srečujem s svojimi strahovi. Ko pa hodim po obljudenih krajih pa zelo pogosto s strahovi drugih ljudi. 

Dolina potoka Posrtva.

 

Čarli, spremljal naju je vso pot po tej dolini. Na koncu sva poklicala lastnike s turistične kmetije, odkoder se nama je priključil in ga spodila nazaj domov. Luškani Čarli naju je bil vesel, midva pa njega.

 

Pogled nazaj, kot da sva v španski Galiciji, sem glasno komentirala. Peter je pritrdil, da je pomislil isto

 

Gabrk. Bi kdaj šla peš čez Gabrk? Če ne zdaj, če ne po E6?

 

Dan za izgubljanje. Prehodila še nekaj dodatnih kilometrov, ker sva poslušala dobronameren nasvet domačinke. Na sliki majcena glinena vasica v gozdu.

 

Malo pred Markovščino. Lačna, večeri se, kje bova jedla, kje spala? 

 

Privat sobe v Materiji. Do sem sva zvečer zadnja dva kilometra štopala, ker ponoči hodit po prometni cesti pač ni varno, je insistiral Peter. Hvala Elvis za vožnjo.

 

 

Materija - Slavnik - Podgorje - Podpeč- Hrastovlje

 18 km

 

Pot na Slavnik, srečevati sva začela odvržene odeje, oblačila- pravzaprav že včeraj na Brkinih.

Ljubek pajek, ki me je spominjal na hroščka.

Zopet samotna pot, precej gob sva srečevala včeraj in danes.

Veter, veter na vrhu Slavnika.

Tu sva naletela na dva naša vojaka (z džipom v kontroli), ki sta nama prva na tej poti nekaj ponudila- vodo. Z veseljem sprejmeva.

Razgledi, razgledi..Če bi bila prvič tu, bi me najbrž vso prevzeli.

Navzdol, naprej..

Delujoča štirna v vasi Podgorje, na žalost pa zaprta gostilna v taisti vasi.

Ko si lačen, robide zares pašejo.

 

Prehod čez kraški rob, prvi pogled na Hrastovlje

Podpeč, meni izredno zanimiva vas z beneškim obrambnim stolpom, do katerega vodi steza

Spust proti Hrastovljem, markacij praktično ni, slediš intuiciji in navodilom iz vodnika

Prepozna za ogled cerkve. Vendar me dejstvo, da spim tu navdušuje.

Gostilna Švab, Kristjan hvala, ker si nama pustil odprt wc. In ker si kul.

Ker prenočišča tu ni bilo, sva zvečer s čelkami postavila šotor v zavetju igrišča poleg gostilne.

Ni bilo mraza, pač pa veter.

 

Hrastovlje - Kubed - Dolani - Marezige - Pomjan - Šmarje - Srgaši

21 km

 

Oznak je v teh krajih manj, vendar na strateških mestih največkrat so.

Vodnjak, bil nekoč. Kubed.

Pogled nazaj, oz.levo, Slavnik.

Tabor nad Kubedom. Tu srečava domačina Bojana in ga vprašava za gostilno oz. kje se da v Kubedu popiti kavo. Pri meni, je rekel. Gostilna je zaprta. Bravo Bojan.

Bojan in družba so naju sprejeli medse. Bojan nama je pokazal tudi pripomoček namenjen za martinovanje. Kozarec nosiš s seboj v tej torbici okoli vratu in hodiš od hiše do hiše sprobavat novo vino. Pridita, naju je povabil ta prijazen možakar.

Kocjančiči, detajl.

Fig, grozdja in sliv sem se najedla do sitega. Vse polno na drevju in po tleh.

Marezige, pokušina vina. Seveda, da je treba to sprobat. Jaz sem raje pila mošt.

Pomjan, en luškan vzpon do tu. Vasica, ki jo je treba še kdaj raziskati.

Šmarje, tu še ne veva kje bova spala. V bifeju vprašam domačine. Takoj se najde en starejši mož, ki me spominja na fotra, pokliče tja in nama rezervira. Hvala. Samo dva km navzdol pejta, reče.

 

 

Srgaši - Gažon- Baredi - Jagodje - Strunjan

12 km

 

Sončno in prelepo jutro. Srečava starejšo ženo tule in ko izve od kod in kam... nama bodrilno reče: "Le hod'ta, hod'ta dokler sta še mlada in zdrava." Hvala draga mamca.

Pogled na cilj.

Pa pogled proti Petru&soncu.

Ah prekrasno je spoznavati naše Primorje še z drugih zornih točk.

Tudi žižule zorijo.

"Marija pomagaj."

Pa ne greva do Izole, ampak na kufe v hotel na vrhu belvija.

Človek se ga nikoli ne naveliča, morja... le piha precej

Evo pri Svetem križu sva, na mestu Marijinega prikazovanja, nekaj stoletij nazaj. Le zakaj so Mariji zgradili križ?

Cilj. Slika naju žena, ki je namenjena čez nekaj dni prehoditi del španskega camina.

Kako simbolično!!

Hvala Slovenija, ker si naju sprejela, objela, gostila in božala s svojo neizmerno lepoto.