Trojane - Moravče, 6.dan 14.7.2018

Staša naju je zvečer vprašala kdaj zjutraj želiva zajtrk. Pol osmih, sva rekla.  In ko sva zjutraj stopila v kuhinjo, je bila miza polna hrane. Zares se je potrudila za naju.  Staša, če tole bereš- tvoja fenica sem. Hvala za vse, kar delaš za romarje.
Skoraj devet je bila ura, ko smo se odpravili, Staša naju je odpejala nazaj na Trojane. In preden sva začela nov romarski dan, je bila ura že pol desetih preč. Trojane pa že polne turistov.
Današnjega dne se prav posebej veselim. Greva namreč proti Limbarski gori in Moravčam; krajih, kjer sem odraščala, hodila v šolo in preživljala najlepše dni mojega otroštva.
Začela sva skupaj, Peter mi je spet 'pobegnil' naprej, a to mene sploh ne moti, prej mi odgovarja. Sama v svojem ritmu uživam v vsem, kar mi pot prinese.

Sem jaz preveč individualistka? sem se pogosto spraševala na svojih potepanjih.
Imam probleme s prilagajanjem?
Prilagajati se mi nikoli ni bilo težko, nasprotno, v tem sem bila specialistka.
Kako pozabiti nase in se podrediti drugemu!?!
Morda sem zdaj končno zmogla stopiti ven iz te potrebe. Potrebe, ki jo večinoma narekuje želja po varnosti.
Drugi te ščiti, skupina ti je v podporo in varnost. Zato se ji ni težko podrediti. Ljudje za občutek varnosti v življenju potrpimo marsikaj.
Današnja pot je bila prelepa.
S Trojan spet v naslednji hrib, potem mimo nekaj osamljenih domačij do vasi Borje pri Mlinšah, kjer mi je v oči padla kapelica z zanimivo stransko poslikavo.

Angel tolaži vojaka.

Tudi cerkvica v tem malem zaselku je simpatična.

 

Borje pri Mlinšah. Najbolj pa sem si zapomnila hišo z bazenom. Dan je bil vroč in celo bazen je včasih sila priročna stvar.

"Če lahko nekdo naredi bazen v Borju pri Mlinšah, zakaj ga ne bi tudi nekdo na Zaplani?" sem kasneje hudomušno razlagala Petru. Ta pa se je kot po navadi le nasmihal mojim domislicam. Jih je že navajen.

Pot proti Golčaju je bila zame obarvana zelo čustveno. Golčaj je hrib s cerkvico, poraščen z gozdom, nahaja pa se v občini Blagovica.

V tisti gozd smo hodili napravljat (pripravljat) drva za zimo. Moja mami je imela namreč v lasti prav del gozda na Golčaju. Njena družina izvira iz Mošenika pod Limbarsko goro. Zato se na pobočjih Limbarske počutim zelo domače.

Pred cerkvico sv. Neže na Golčaju pa so še vedno ostanki mežnarije, ki je bila med vojno požgana. Točno tu se je v oktobru 1941 odvijal nemški napad na partizane (po izdajstvu), v katerem je padlo mislim da deset borcev. Kot otrok sem pogosto z enim ušesom poslušala zgodbe stare mame, zapomnila sem si bolj malo.  Katerega otroka pa so zanimale take reči?!

Kaj bi zdajle dala, da jih samo še enkrat slišim!!!  

Sem sem prišla pol enih. Peter me je v senci leže na klopci čakal že 20 minut. Se je odpočil še zame.

Po dolgih letih sem bila zopet tu. Cerkvica je obnovljena, ruševine pa so ostale kot se jih spomnim iz otroštva. Žalostne.

Ko sva pomalicala, sem si šla vse natančno ogledat. Minutko stran od cerkve stoji spomenik padlim partizanom. Brat izda brata. 77 let kasneje stojim na tem mestu bolečine. Doživljam ga drugače, kot v otroštvu, a v samem bistvu isto. Boli me.

"A greva?" me končno iz preteklosti prebudi Petrov glas.

"Pa pejva."

A sprehoda po preteklosti še ni bilo konec. Komaj se je dobro začel. Z Golčaja sva jo mahnila proti Limbarski.

Pri neki hiši na pobočju Limbarske je stal ringlo, poln zrelih sadežev. Ležali so tudi po tleh. Poberem jih nekaj, bili so fantastični. Hotela sem vprašati kakšne vrste drevo, sorta je ta ringlo, a ni bilo nikogar doma. Pa sem si žepe napokala z njimi. V bistvu žepov nisem imela, ampak ruzak jih je imel. Takoj bi imela tak ringlo pri hiši. Zares njami sadeži.

Soparno je postajalo in zadnji metri vzpona so me kar dajali. Pogled nazaj, je pokazal zakaj mi/nama je bila ta pot pravzaprav zahtevna.

 

Ja, tam čez tisto hribovje sva prišla, včasih  prilezla. Po lepi naši zeleni gričevnati deželi.

"Tole kapelico bi res lahko že enkrat renovirali", sem na glas zamomljala, "Skoraj v sramoto je temu lepemu kraju."

Kapelica je na desni, naravnost pa se vidi že znamenitost cerkve sv. Valentina- stolp, ki stoji povsem samostojno.

Gostilna je bila odprta. Bila je sobota popoldne, pripravljalo se je k dežju.

Po kavi in sladoledu, sem vprašala staro gospo, ki nama je stregla, če morda pozna Zg. Podbreško družino iz Mošenika.

Takrat me šele pogleda pozorno in vprašujoče.

"Seveda poznam, vse sem poznala in to dobro. Vido, Verico, Toneta. Samo France (moj stric) je še ostal. Vsi so odšli."

"Jaz sem od Verice."

"O a res? Ja mlada je šla."

"Z Vido sva bili tam tam po letih. A po E6 gresta? Potlej pa rabita žige, počakta bom prinesla."

Vida je moja ljuba teti, ki bi bila letos stara 86 let. Torej je gospa Marija Urankar stara 86 let. Pa streže za šankom, iz kuhinje pa je dišalo po pecivu, ki se je peklo.

Ko sva odhajala, nama je v roke stisnila v prtiček zavitih nekaj kosov peciva.

"Sem imela cajt pa sem nekaj novega spekla, kar še nisem nikoli. Ne vem kako je ratal'."

Hvala draga Marija, zelo okusno vam je ratal'.

Po hribu navzdol sva skoraj stekla, lovilo naju je ne-vreme.

Krave pod cerkvijo so sproščeno prežvekovale. Kapelica s te strani pa je videti lepo obnovljena.

S Cirilo, ki živi v Vinjah (spodaj v smeri proti Moravčam) sem bila dogovorjena, da jo pokličem, da se med potjo vidiva.

Sin mojega bratranca Jani je poročen z njeno hčerko Majo. Tako je naneslo, da naju je Jani povabil naj prespiva pri njih doma, v Vinjah. Vesela kot marela sva prikorakala v moje Moravče. Naravnost do gostilne Jurka, ki stoji v samem centru, ob cerkvi in župnišču. Tam sva nazdravila čudovitemu dnevu, ki je za nama.

Jani naju je prišel iskat z avtom, da nama razkaže novo hišo, ki so jo ravno finiširali. Konec poletja bo vselitev (no zdaj so že notri).

 Spat pa smo vsi skupaj odšli (pa ne peš) nazaj v Vinje. In še dolgo v večer sedeli pred hišo, jedli, klepetali, opazovali otroke... Luštno je bilo.

Hvala dragi moji.

 

Prehodila 16 km.

Trgovina Trojane: 3,85 eur

Kava&sladoled na Limbarski: 5 eur

Večerja pri Jurku: 20 eur

 

 

 

 

Sv. Jošt - Trojane, 5.dan, 13.7.2018

                          Čudovit sončni zahod s pogledom na cerkvico Gervazija in Protazija:
                                        edina posvečena tema svetnikoma v Sloveniji
                                                 https://www.nazarje.si/objava/62698

Zjutraj pa je bil pogled  tak, spodaj cerkev Sv. Jošta, levo pod gozdom pa najin mali šotorčič.

Kar mokrega je bilo treba zložiti v ruzak. Na srečo se je s tem ukvarjal Peter. Poleg dežja so me zbujali zvoki nekih živali, ki so se sprehajale mimo, bogsigavedi kaj je bilo. Nekaj metrov stran od šotora pa sem opazila tudi pasji drekec. Aha, torej tudi ponoči naju je prišel kontrolirat. Stari pasji modrec. Ko sva odhajala, sem gledala okrog hiše (zopet ni bilo nikogar doma, listka ni bilo več na vratih) kje bom še zadnjič lahko videla psa- modreca. In je počasi prikorakal izza vogala hiše, pozdravim ga in se poslovim. Ko to storim, se dostojanstveno obrne in odide nazaj za hišo.

Pa če to ni bila ena stara duša, si mislim?!

Preko prelaza Lipa je sledil daljši spust v dolino, vse do Motnika.

Z roba Menine planine, po gozdovih, samotnih stezicah, pašnikih s kravami, v meglenem jutru...

Včeraj v Mozirju je Petra, ko me je čakal pred lekarno, ogovoril nek starejši mož. Vprašal ga je kod hodiva in ko je izvedel, da po E6, se je razgovoril. "Cigler (pobudnik za celotno E6) je bil hud potepuh, večkrat je prehodil celo traso E6 (od Baltika do Jadrana). Če bi bil to kak Američan ali Nemec bi mu že zdavnaj postavili spomenik. Tako je pa samo nek Slovenec. Ja, Slovenci smo znani po tem, da tuje cenimo bolj kot naše. Žalostno. Umrl je pa tako, da je rešil svojo hčerko, ki se je zaplezala v neki steni. Ona ali on. Žrtvoval se je zanjo."

Kako resnično je povedal ta možak in kako pretresljiva smrt.

Ko hodiš po tej poti, šele vidiš kakšno ogromno delo je bilo opravljeno. In si preprosto lahko samo hvaležen za to, da imamo to prekrasno deželo in to izredno raznoliko Pot po njej (med drugimi).

 

Na nekem predelu je steza v gozdu res ozka in strma, zato ne priporočam, da bi se po njej šlo v mraku ali v temi. 

Ker je bilo zjutraj vse mokro, nisva jedla na tisti mokrih tleh, ampak sva želela čimprej v dolino. Točno na prevalu Lipa je pod lipo stala klopca, bila je sicer še malo vlažna, a bilo bi lažje sedeti. Predlagala sem, da se ustaviva tu in pojeva zajtrk. Peter ni bil zato, je rekel, da bova malo kasneje. Strinjala sem se, čeprav sem vedela, da pojma nima kje in kdaj kasneje. Zatem se je začel zopet daljši klanec in meni je začelo zmanjkovati moči. Peter je hodil spredaj, jaz pa sem se zadaj jezila nanj, v bistvu sem se jezila sama nase. Nisem vztrajala pri svoji potrebi, čeprav sem vedela, da je nujna. Zakaj nisem? Zakaj sem se jezila nanj? Dovolj časa sem imela za razglabljanje o tem. Ko je videl, da me zdeluje, je rekel naj se usedeva na nek obcestni kamen in pojeva. Iz trme sem rekla da ne. Če sva hodila tako dogo, bova počakala na dostojno mesto. Saj vedno pride.

In res je prišlo. Na nekem odročnem kraju je stala lepa lesena hiška. Služila je kot vikend, bila bi pa lahko tudi bivalna hiša. Lepo v miru sva na klopi pojedla in se  pomirila.

Na tabli na Št. Joštu je pisalo, da je do Motnika dve uri in pol hoda. Midva sva potrebovala uro več. Včasih so tudi zapisi na naših planinskih kažipotih malce nerealni.

Pogled na Motnik nama je narisal nasmeh na obraz. Gosilna, kava, topla hrana, juhej!!!

In res, čeprav na zunaj na videz neugledna gostilna, se je izkazala skoraj za vrhunsko kulinariko v danih razmerah. Lastnica nama je naredila kosilo, sveže skuhano in okusno, s sladico in pijačo vred je računala le 17 eur.  Pustila sva 20. Sonce je posušilo šotor, midva sva si odpočila in si malo opomogla. Vprašala sva, če res nudijo tudi spanje, kot piše v vodniku.

"Vse do lani smo", je povedala. "Povpraševanja po prenočiščih je vse manj. Slovenci večinoma hodijo po par dni, zelo malo Slovencev se odloči in gre po celi trasi v enem kosu tako kot vidva, večinoma tako hodijo tujci."

 "Kaj pa storite, če pride na večer kak pohodnik, kot midva?"

"Odpeljemo ga do Trojan."

"Še dobro, da nisva včeraj zvečer potegnila do Motnika", sem na glas razmišljala, "Spet bi bila prikrajšana za del poti."

 

 

http://www.motnik.net/motniscaronki-pol382.html

Tudi za legendo o motniškem polžu sem slišala prvič.

Danes bova prespala pri Staši, pri moji romarski kolegici, znani pohodnici in zares prijetni osebi. Zaključila bova v Trojanah, kamor naju pride Staša iskat in jutri zjutraj tudi nazaj odložit.

Na poti do Trojan sva pred neko malo vasico, v gozdu naletela na ogromen kup kokošjega gnoja, ogromen kup. Prva hiša tik ob gozdu je imela kokošjo farmo. Neznosno je smrdelo okoli nje. Uboge kokoške, si mislim, res uboge, preživeti vse svoje življenje v smradu, na rešetkah z minimalnim prostorom, kakšno življenje!

Ah človek!!

Tik pred Trojanami se nekaj zakvačkava med iskanjem oznak in sestopiva bolj po občutku, kot po oznakah. Kar zmanjkale so vmes. Vstop na parkirišče je bil stresen. Polni avtobusi ljudi, motoristi, avtomobili, vrste v čakanju na nakup krofov. V bistvu meni trojanski krofi nikoli niso bili všeč. Preveliki in prepocasti so mi.

Letos sem v bifeju na plaži v Strunjanu jedla strunjanske krofe. Natakar jih je pred tem pohvalil, da so boljši celo od trojanskih. Iz radovednosti si torej naročim enega.

In veste kaj, res mi je bil strunjanski krof mnogo okusnejši od trojanskega.

Med čakanjem na Stašo sem ugotovila, da gre tod mimo tudi Pot sv. Martina.

Poti ne bo zmanjkalo zlepa, prej mi bo zmanjkalo časa, si mislim.

Neka kolesarka naju poprosi, da ji čuvava dragoceno kolo, medtem, ko si gre kupit krofe.

"Vama najbolj zaupam tule", nama reče.

Je bil to kompliment?

Staša naju je odpeljala v Zagorje ob Savi. Čeprav se je čez en dan odpravljala na daljše potovanje, naju je z veseljem pogostila. Skuhala izvrstno večerjo, spekla mufine, pogovarjali smo se dolgo v noč. Babi Ivi (Stašina mama) nama je v stroju oprala cunje in jih obesila, zjutraj pa je igrala na citre.

"Hvala za prijaznost in gostoljubnost. "Ja, saj drugje pa drugi gostijo naše. Tako se vse izravna", je komentirala mojo zahvalo babi Ivi.

 

Prehodila cca 14 km.

kosilo Motnik 20 eur

trgovina 5,40 eur

Trojane 5,90 eur

Mozirje - Sv. Jošt, 4. dan. 12.7. 2018

Dva dni preden sva šla na to pot, sem si kupila lahke pohodne čevlje, za poletje. Nisem jih nameravala vzeti s seboj. A potem, ko sem v njih šla dvakrat na sprehod s psom in so se obnašali zelo lepo, sem se odločila tvegati in preizkusiti tisti stereotip, ki pravi, da moraš na camino obvezno obuti dobro uhojene čevlje.
Ti čevlji, ki sem jih kupila povsem po navdihu, ker so me pritegnili, so se do danes zelo dobro obnesli. Nobenega žulja, zmočijo se sicer res hitro, a se tudi posušijo hitreje. Čeprav jih je včerajšnje deževje zmočilo v nulo, so bili zjutraj že skoraj čisto suhi.
Večji del Poti sem jih imela obute in moram povedati, da svežim romarjem ne bom več govorila, da morajo vzeti na romanje ali daljšo peš hojo dobro uhojene čevlje. Ker tudi povsem novi čevlji lahko premikajo gore (haha se premikajo po gorah in gozdovih) brez žuljev in problemov.

Zjutraj po zajtrku sva morala iti v trgovino (danes spet ne bo mogoče kupiti hrane, niti gostilne ne bo na poti) zato je bilo treba hrano za danes in jutrišnji zajtrk ter malico pač nositi s seboj. Prav tako pa sem želela na pošto, kjer sem domov poslala knjigo, ki mi je v ruzaku dodala 30 dag, prebrala pa nisem niti ene strani. Na ta račun sem si takoj lahko naložila nekaj več hrane.
Prvič sem bila v Mozirju in prav vesela sem bila sem priti peš. Spoznaš skrite kotičke, zanimivosti, ki sicer človeku ostanejo skrite.

Mesto pohodniku rado vzame precej več časa, kot bi si želel. Morda je tako prav, saj hitenje ni smisel življenja. Po trgovini sva šla še na tortico v slaščičarno ob cerkvi, opazovala življenje nekega jutra Mozirčanov in razglabljala kje bova nocoj spala. Šotor bo, to sva vedela. Le kje bo stal, se bova odločila na poti.

Včeraj sem začutila, da me je Pot sprejela. To ponavadi začutim takrat, ko me mine začetno navdušenje in veselje, da spet hodim, ter se poti približam ponižno in ona me ljubeznivo ter naklonjeno poboža. Spojiva se.  Zavedla sem se, da na romanju v Medjugorje dober mesec nazaj, tega nisem začutila. Prvič odkar hodim.

Skoraj pol enajstih sem iskala pravo pot nazaj na E6, ker sem bila zopet preveč pametna in sem mislila ubrati bližnjico. Peter je rekel, da bo šel levo, jaz sem šla desno, na izhodu iz Mozirja. Po dobrem kilomeru hoje pokličem Petra kje je, in ubrati sem jo morala nazaj. Ni dobro biti preveč pameten. Za nagrado dodatna dva kilometra hoje. Oznake na tem delu Poti niso zelo pogoste, zato je dobro biti pozoren.

Pot se po gozdu zopet dvigne v višave, na dobroveljsko planoto, kjer vseskozi srečujeva osamljene kmetije, nekatere na čudovitih, druge na manj lepih mestih.

Posebej eno sem si zapomnila, ki je bila na manjši jasi v gozdu, okoli nje pa množica odsluženih strojev, aparatov in krame. Že dolgo nedokončana stavba, dva psa, ki nista lajala, ko sva šla mimo in nekoliko slab občutek v želodcu. Peter je lepo komentiral, da tu živi nekdo, ki je izgubil upanje. In, ki mu ni mar, kaj sosedje porečejo na njegov nered, ker jih pač nima zraven, sem dodala jaz.

Bližala sva se cerkvici sv. Marije na Čreti, ki se pogovorno imenuje Marija Čreta.

Po gozdu je bilo opaziti precej podrtega drevja (pomladni vetrolov) in nekje na samotnem delu poti sva naletela na mlajšega moškega, ki je povsem sam spravljal hlode na gozdno pot. Zaustavil je delo, malo smo poklepetali. Vprašala sem ga, če ga ni nič strah takole samega v gozdu pri tem malo nevarnem opravilu. Preden je odgovoril, se mu je zmračil obraz. Takoj sem prepoznala svojo "napako". Odslikala sem mu svoj strah. Ko sama hodim po gozdovih in samotnih poteh, me ljudje zelo pogosto vprašajo isto vprašanje. In vedno mi je ob tem malček nelagodno. Začutim njihov strah, ki se dotakne nečesa nejasnega v meni. To potem neprijetno zavibrira v meni.

Če bi mogla, bi vzela vprašanje nazaj, a je bilo že izrečeno v ta lep poletni dan, v globokem gozdu.

Kak kilometer, dva naprej je ob robu gozda stala lepo urejena domačija. Zunaj je nek moški telefoniral. Ko naju je zagledal, nama je pomahal in nama dal vedeti, naj se ustaviva in počakava. Nekaj minut tako stojiva, možak se glasno dogovarja za nek izlet ali nekaj podobnega. Ko konča, naju oba z veseljem pozdravi in obema seže v roke. Ponudi nama pivo ali borovničke. Odločiva se za borovničke. Zelo vesel in zgovoren je. Takoj nama začne razlagati razne  zgodbe in ko izve kam greva, se tudi sam spomni svojih krajših peš poti, ki so bili morda dvodnevni izlet.

 Pogosto opazim, da se pri ljudeh sprožijo spomini na njihove peš poti ali pa na davno pozabljene sanje o tem, da so tudi oni nekoč imeli željo iti, hoditi, vandrati... pa si je nikoli niso izpolnili.

Precej dolgo smo stali pred hišo in klepetali. Tone je bil, človek preprostega, vendar široko odprtega srca. Povedal, je da žena hodi v službo, on pa je doma. Pozimi pluži, skrbi za nekaj glav živine, pod nogami pa se nam je motala  njuna hčerkica, ki me je spomnila na Julijo (vnukinjo). "Meter osemdeset smo imeli letos pozimi snega in to potem, ko se je sesedel." je razlagal. "Je bila res prava zima."

Domačije tod so v glavnem na samotnih krajih, med seboj oddaljene tudi po nekaj kilometrov in nekateri ljudje radi poklepetajo s prav tako samotnimi pohodniki, kot sva midva.

Pri cerkvi Marije Črete sem se želela javiti v živo na Facebook, vendar ni bilo signala. Bila pa je prelepa in močna točka.

Malo naprej sva od daleč gledala proti planinskemu domu na Čreti. Tam bi bilo možno prespati, a ura še ni bila dovolj pozna pa sva šla kar dalje.

Motnik pa se je zdel predaleč, ostala bova kar v hribih.

Razgled na Vransko:

Ja, obstojiš, opazuješ in se čudiš. Oziroma ostaneš brez besed.

Peter me je komaj zvlekel dalje, kar sedela bi tam in samo gledala, samo uživala v mojem obstoju na tem čudežno lepem koščku sveta. No, tu pa je bil signal in sem se javila na Fb.

Z ene od naslednjih samotnih kmetij kar visoko v hribih, sva že od daleč zaslišala kako na ves glas zunaj igra radio. Ko sva prišla blizu, ni bilo nikogar nikjer, Peter je predlagal, da vprašava, če nama dovolijo kampirati pod kozolcem, ker je bila vreme te dni malo nepredvidljivo. S pašnika ovac se nama je bližal možak in že od daleč začel razlagati, da muzika odganja lisico in to zelo uspešno, kajti okoli hiše je veselo kokodajsala cela množica kokošk.

Lastnik ni imel nič proti šotoru, vendar sem si jaz premislila, ko sem videla, da bi nama ob dežju voda tekla naravnost pod šotor. In sva šla dalje. Do naslednje osamljene kmetije, ki stoji ob kar dveh cerkvah. Prva je Sveti Jošt:

In druga Sv. Gervazij in Protazij:

Ta je stala kakih dvesto metrov nad prvo, na travniku pod gozdom.

Spodaj ob Sv. Joštu pa manjša hiška, kjer ni bilo nikogar doma. Na žalost ni bilo nobenega kozolca ali skednja (so pa gradili nov hlev), kjer bi lahko pod streho postavila šotor. Zato sva se odločila, da ga postaviva pod gozd, malo naprej od Gervazija&Protazija.

Na listek sem napisala sporočilo, da kampirava na njihovi zemlji, da sva pohodnika in da greva zjutraj dalje. Listek sem 'namontirala' na vhodna vrata, da ga ni bilo možno zgrešiti.

Peter je postavljal šotor, jaz pa sem nama pripravljala večerjo iz ruzaka.

Starejši pes, doma s te domačije naju je prišel dvakrat pogledat, povohat in njegove oči so bile modre in tako lepo mirne, da sem v njih zagledala starega modreca, ki mi je blizu.

Noč je bila nemirna. Nad Moravško dolino se je razbesnela huda nevihta. Tu je le deževalo, brez hude ure in razen mokrega šotra, nisva imela nobene druge neprilike. Žal pa mi je bilo, da nisem v Mozirju imela toliko potrpljenja, da bi čakala dolgo vrsto v lekarni, ko sem nepotrpežljivo prej odšla ven, preden sem dočakala, da starejše gospe nehajo na dolgo in široko razlagati svoje zdravstvene težave. Želela sem namreč kupiti čepke za ušesa. Zvoki narave so včasih malo strašljivi.

 

Prehodila približno 17 km

Trgovina: 13 eur

Slaščičarna 7 eur

Pošta 2,40 eur