Gorači - Crni lug, 3.dan

Ponoči sem se nekajkrat zbudila. V hiši je bilo hladno, vendar sem bila dobro pokrita. Ponovno sem se zavedla, da imam v sebi še nekaj nelagodja, kadar spim takole čisto sama v hiši. Tudi doma, ko gre Peter na kako službeno pot, se ne počutim povsem sproščeno, vsaj prvo noč ne.
Zjutraj sem si skuhala kavo in pojedla dva kosa češnjevega zavitka, ki ga je spekla še Petrova mama. Sedaj sem bila brez hrane, razen energetskih ploščic. Teh imam vedno nekaj s seboj.
Majica in spodnjice se niso povsem posušile, zato sem si jih s ščipalkami pritrdila na ruzak. Vedno nosim s seboj 4 ščipalke za perilo in kaka dva metra dolgo vrvico, na katero perilo obesim, kadar ni ničesar na razpolago za sušenje. To se sicer zgodi redko, vendar se mi je že.
29.5.2018 ob 6.40 zakorakam v nov dan

Sveže in lepo jutro se je naredilo. Po lokalni cesti je bil promet domačinov, ki se vozijo v službo v Slovenijo že kar precejšen. V naslednjem naselju po imenu Parg, sem šla mimo še zaprtega bifeja po imenu Medo.  Pri Gabrijeli v kuhinji sem opazila slike medvedov, ki so jih poslikali njeni gostje. Ona je povedala, da ga v živo sicer ni še nikoli videla, precej pogosto pa okoli hiše naleti na njegove kakce.
V Pargu naletim na razcep, na katerem krenem desno, v smer Rijeke (levo je Čabar). Na pot mi takoj začnejo prihajati kamioni naloženi s hlodi, tudi osebni promet je še vedno gost. Pot do Tršc večji del poteka mimo gozdov, na več krajih pa sem opazila table z napisom: Zabranjeno bacati smeče in seveda ostanke raznih predmetov, ki so včasih služili človeku, sedaj pa delajo gozd onesnažen.
Takoj, ko pred seboj zagledam prve hiše v Tršcah, opazim tudi table z napisom za sobe in prenočevanje. Naštejem jih 4 ali 5. Tršce na zunaj delujejo precej bolj urejeno in z manj praznimi hišami, kot predhodni kraji. Nasproti cerkve je bife, kjer z užitkom odložim ruzak in naročim kavo. Pri sosednji mizi me z zanimanjem pogledata dva starejša možaka. Pokimam jima, podravimo se. Priklopim se na Facebook, s sliko cerkve, ki je pred menoj. Tam me je spodbujalo in spremljalo kar nekaj virtualnih in resničnih prijateljev. Podpora po eni strani prija, po drugi pa zna tudi malo obremenjevati. Najti pravo mero, srednjo pot, je tudi tu prava pot.
Celo uro sem sedela tam in nič počela, šla na stranišče, opazovala okolico, ljudi, natakarico pri delu... Meni je to strašno zanimivo- opazovati ljudi, svet okoli sebe. Končno sem se odlepila od udobnega stola ter stopila v trgovino kupit nekaj hrane. Stopim še na pošto, kjer prikupna in simpatična mlajša ženska klepeta s starejšo gospo, kateri dela poštno uslugo. Govorili sta precej hitro, v nekem posebnem narečju, ki ga nisem povsem razumela. O vsakdanjih rečeh, o sadikah solate, presajanju in delu na vrtu in podobne ženske teme. Tudi z žensko, ki je bila na vrsti za njo, sta udarili podobno debato. Brez hitenja, brez pritiska, da še nekdo čaka na vrsto, sproščeno in neobremenjeno. Prvi trenutek sem si mislila: Joj pa ne še enkrat! A kmalu sem se sprostila in začela uživat v poslušanju kot žuboreči potoček razigranega pogovora mlajše in starejše sestre v duhu.
Ko sta končali in sem prišla na vrsto, sem najprej vprašala katero narečje govorita. Poštarica me je veselo pogledala in rekla: Nekaj takega kot pri vas Idrijsko narečje. Meni se sicer ni zdelo, a tudi Idrijskega narečja že dolgo nisem slišala in pravzaprav ne vem natančno kakšno sploh je.
Kakorkoli, zamenjala sem 100 eur, zanje dobila 721 kun in se končno odpravila na pot.
Komaj naredim nekaj korakov, mi nasproti pride mlajša ženska, ki mi vprašujoče reče: Tadeja?
Začudeno jo pogledam, saj v tem kraju vendar nikogar ne poznam. Bila je Diana, moja Facebook prijateljica, ki je malo prej prebrala, da sem v njenem kraju in pohitela proti trgovini. Z velikim veseljem sva se objeli. Eno od bolj prijetnih srečanj na tej poti. Spregovorili sva nekaj stavkov, ker pa sem se tu zaustavila že več kot uro časa, danes me je pa čakala še dolga in zahtevna pot, si nisem vzela še enega odmora. Diana, naslednjič, ko grem skozi Tršce, se obvezno spet srečava!
Še kar nekaj časa sem bila pod vtisom tega kratkega in lepega srečanja z Diano. Dotaknilo me je.
Po Tršcah se je cesta spet začela vzpenjati. Potem je bilo malo ravnine, pa spet vzpon in tako sem hodila.

V Gorskem kotarju sem sedaj prvič in to celo peš. Osebni promet se je zmanjšal, srečevala sem v glavnem šleparje s hlodi, ki me pa niti niso motili, saj niso vozili hitro. Vsenaokrog veliko gozdov, končno se cesta začne ovinkasto spuščati. In nekje na sredini tistih rid sem naletela na klopi in mize, ki so mi nudili prostor za počitek in malico. V Konzumu sem prej kupila kruh, sir, kefir in paradižnik in pojedla z velikim užitkom.

Spodaj pod menoj so delavci obnavljali cesto, tiščalo me je lulat, vendar sem bila točno na odprti razgledni točki. Nekej let nazaj so tudi v teh krajih imeli žled, ki jim je naredil ogromno škode in razredčil gozd.

Ob cesti sem naletela na zrele rdeče jagodke. Čeprav doma nikoli ne jem jagod ob cesti, se jim tukaj nisem mogla upreti. Spust je kar trajal nekaj časa. Razmišljala sem: Da se spuščam, sem se morala najprej vzpenjat. Spuščanje ni najbolj ugodno, tudi vzpenjanje ni bilo, najlepše je biti na vrhu. ampak vrhovi trajajo najmanj časa, razen če so planote. Enkrat si v dolini, potem se vzpenjaš, si na vrhu, se spuščaš... in to zgodbo neprestano ponavljaš. Stagnacije ni, oziroma, ko obstaneš za dalj časa, začneš slabeti, propadati... tako telesno, čustveno, kot umsko. Spreminjanje, premikanje je rast in življenje.
Vmes sem naletela na kake posamezne hiše, večinoma prazne ali manše zaselke. V enem od njih sem slikala malo vasico na nasprotnem hribu. Bila mi je videti zanimiva. Ko pospravljam telefon, z njive pod cesto pride starejša žena. Vprašam kako se imenuje tista vas.

Sokoli so, reče. Tam živi le še 6 ljudi. Tukaj (v Prhcih, kjer sem sedaj) pa 4. To so prazne vasice. Ničesar več ni tukaj, ni dela, ni mladine, ni življenja. Malo sva še poklepetali.
Naprej na poti se ob meni ustavi velik kamion. Prijeten možak me vpraša kam grem in če potrebujem prevoz, kajti do tam, kamor grem je še dolga pot. Kako lepo, vendar ne hvala. Hodim.
Dan se je segrel, vendar me je prisotnost visokih gozdov prijetno svežila.
V bistvu je polno življenja naokoli, si mislim. Ptice, kak zajec, žuželke, metulji...vse vrvi in se premika.. In rastlinje, tudi to je življenje! Le ljudi je manj.

Končno se spust konča in cesta zravna. V eni izmed vasic naletim na ogromnega Petra Klepca, ki nosi na rami lesen tram. Hrvaški Martin Krpan.

 Nekaj pred dvanajsto pridem v Gerovo. Za mano je 16 km hoje, pred mano pa še dobrih 17.
Zaustavim se v bifeju v centru vasi in postanem takoj znamenitost. Tam ubija čas nekaj starejših dedov, ki me častijo z bevando, kajti nimajo niti brezalkoholnega piva, niti limonade. Začnejo glasno ugibati koliko sem stara in vsi po vrsti streljajo v prazno. 45? Vpraša najglasnejš med njimi. Obrnuto- 54 rečem. Eh, kad bi ja imao takvu ženo kod kuče, ne bi ona po svetu sama šetala.
Hehehe se nasmejem od srca.
Vprašam jih kakšna je pot naprej, do Crnega luga.
Samotna. 18 km ničesar.
Pripazi malo na medote. Ovdje jih još ima, možeš koga sresti.
Še enkrat grem v trgovino in se založim s shrano. Ne vem če v Crnem lugu trgovina sploh je. Medtem se je sopara spremnila v oblačnost in grmenje. Kar hitro sem se odpravila naprej. Dedoti so mi zaželeli vso srečo in priprošnjo pri Mariji za bife Lipovac v Gerovu hehe.
Po kakem kilometru hoje so začele prve kaplje, bila sem v manjšem naselju Gerovski kraj, kjer sem lahko stopila pod neko streho in počakala, da huda ura mine. In ker ni hotela miniti, sem morala dalje.

Začela sem se vzpenjati, objeli so me gozdovi, nazaj so me sprejeli. Ti si naša, sem zaslišala med kapljami dežja., tudi kakšna toča je bila vmes.
Cesta je bila asfaltna in me ni motila. Vse dni hodim v Teva sandalah. Zjutraj imam oblečene še nogavice hehe, smešna sem za pogledat. Promet je redek, vendar je. Po kakih treh kilometrih me dohiti ženska v avtu in mi zaustavi. Ponudi mi prevoz. Vljudno in hvaležno ga odklonim. Vendar mi je toplo pri srcu, da nekdo pomisli name in mi želi pomagati.
Peljala se bom, le če bom v škripcih. Če me kje v gozdu ujame noč ali kaj podobnega, zdaj hodim.
Čez čas se vrača kamion, ki mi je ponujal prevoz prej. Zapiska in pomaha mi. Veselo odmahnem,  srce se ogreje.
Rahel dež me je dolgo spremljal. Dedoti v bifeju so name zlili svoje opazke o medvedih in me naredili rahlo nemirno. Izpod kapuce sem in tja pogledam h kakemu napol podrtemu drevesu ali štoru, ki v temnem gozdu lahko za hip postane medo.
Na Google maps sem zdajle pogledala kje sem hodila. In se spomnila gozda, dežja, ceste in sebe s pelerino na njej.
Postajala sem utrujena, vse naokoli je bilo mokro. Želela sem si odpočiti, malo pojesti, vendar se nisem imela kam usesti, zato sem hodila dalje. Nekje v zadnjem delu poti, ko se je že nakazoval spust, sem ob cesti naletela na prazno hišo. Tudi dež je prenehal, zato sem na stopnicah pred njo izvlekla svoj podlogo, si pripravila malico in na Gps-u poizkušala ugotoviti kje sem. Ne več tako daleč, mi je napisal 'Maps me'.
Še nekaj kilometrov poti do današnjega cilja. 

V Crni lug sem prikorakala res utrujena. In vesela, da nisem naletela na medveda in da je ta težek del poti za menoj. Pred hišo v vasi je sedela skupina ljudi. Vzdušje je bilo kot na sedmini. (kasneje mi je Branka povedala, da so res imeli sedmino, po pogrebu popoldne) Čeprav ponavadi pozdravim, pomaham ali pokimam,.. pa tokrat nisem nič. Za seboj slišim stavek: Neka Skandinavka z ruzakom hodi mimo.
Hahaha obrnem se nazaj in jim pomaham.
Skandinavka!?!
Pri naslednji hiši zunaj sedita dva možaka. Vprašam za prenočišče. Eden izmed njiju takoj izvleče telefon in nekam pokliče. Samo moment, odmah če doči.
Hvaležno čakam. Utrujena sem tako, da nimam več moči hoditi in iskati sobo po vasi. Tudi slikam ne več, ko je utrujenost prevelika. Takrat si želim le tuša, počitka in postelje.
Crni lug se nahaja v neposredni bližini Narodnega parka Risnjak. Nedaleč stran pa je tudi izvir Kolpe. Menda je tam čudovit kraj. Prihranila sem ga za drugič.
Čez nekaj minut pride do nas gospa po imenu Branka. Ona in njen mož oddajata sobe v svoji domači, topli in prijazni hiški.
Prehodila 33 km, spanje Crni lug- Naša hiša, večerja/zajtrk in nočitev 25 eur

Otok/Cerkniški - Gorači/Hrvaška, 2.dan

Peter si je danes vzel dopust (da bi z menoj prehodil nekaj kilometrov) in me zjutraj zapeljal nazaj na mesto, kjer me je sinoči pobral. Mala vasica Otok. Pri cerkvi sem sinoči izgubila klobuk, ko sem se motovilila okoli nje (jaz rada vse pregledam in pogledam, če je le mogoče).
Ura je bila 7.20. 28.5.2018
Pot med Otokom in Lazami pri G.Jezeru je bila prazna in samotna. Gozdna cesta, široka in izredno lepo vzdrževana. Kadar se Cerkniško jezero razlije okoli Otoka, to cesto uporabljajo za oskrbo in za vez s svetom.

Malo naprej je vas Gorenje Jezero, tam pa ponujajo tudi prenočišča. Toda midva nisva šla do Gorenjega jezera, temveč od Laz naprej po gozdu do lokalne ceste, ki povezuje manjše vasice in zaselke med seboj. Tam me je Peter zapustil in se vrnil nazaj do avtomobila. Dogovorila sva se, da se za menoj pripelje z avtom in greva še zadnjič skupaj na kavo, v kraju z lepim imenom Nadlesk.
Sedaj sem bila na asfaltni cesti, ki pa ni bila prometna. V kraju Podcerkev sem naletela na hostel v lepo obnovljeni starejši hiši, ko pa sem šla skozi vas Dane, se je poleg mene na cesti ustavil traktor s prikolico in njegov voznik me je vprašal kam grem. Ko sem mu razložila, me je lepo prosil, če si lahko zapišem njegov telefon, kajti tudi on si nekoč želi prehoditi to pot. Glej glej, kaj vse se skriva v ljudeh, na prvi pogled nikoli ne bi rekla kaj takega. 
Iga vas me je zaustavila z veliko prekrasno lipo in vodnjakom poleg.

Ko sem slikala zgornji prizor in si ogledovala vodnjak, je iz bližnje hiše prišla starejša gospa Ivanka. Z veseljem mi je razložila, da je bila lipa posajena nekje v sredini 17.stoletja, vodnjak, ki je globok kar 18 m, je v starih časih služil za oskrbo z vodo celi vasi. Medtem, ko sva se z Ivanko pogovarjali pa je do naju prišel tudi moški, ki si tudi želi peš v Medjugorje. V roki je imel lokalni zemljevid z vrisano potjo, ki bi meni prihranila zoprno in prometno cesto do Babnega polja. Čeprav sem za to pot vedela tudi sama in sem itak nameravala iti po njej, me je njegovo dejanje globoko ganilo, se me dotaknilo. Res je, kot pravi Nikola Horvat, ki je prehodil celo Pacifiško gorsko pot: "Trail so ljudje." Pot so ljudje.

Najlepšo pot naredijo ljudje. Četudi je pokrajina božansko lepa, pa ji dušo dajo prijazni ljudje ter tudi živali (od divjih do domačih), ki jih srečujem na njej.

Posebnost tega področja so tudi ostrnice.

https://www.loska-dolina.si/zanimivosti/naravna_in_kulturna_dediscina/2006112716541840/Ostrnice%20na%20poljih%20Lo%C5%A1ke%20doline/

Tega nisem videla nikjer drugje v Sloveniji.

 

Zavila sem v vasico Vrh in se počasi začela vzpenjati proti Babni polici. Ura je bila 12, nekoliko je pritisnila vročina in sopara, vendar sem pot brez večjih problemov v dvajsetih minutah zmogla.

Babna polica je izjemno zanimiv kraj. Nahaja se nekaj kilometrov pred mejo s Hrvaško, na obrobju naše deželice. Je kak kilometer dolga planotasta dolina s travniki in kako njivo vmes. Obdana z gozdovi. Njive so pa vse obdane z električnim pastirjem, kar kaže na večjo prisotnost divjih živali. Zelo mirna dolina, kajti ves promet za Hrvaško gre po cesti, ki se izogne Babni polici, na srečo.

 

Ker v vasici razen cerkvice, ni ničesar drugega, sem pot nadaljevala v že prej načrtovani smeri, ki me bo peljala preko gozda, pašnikov, travnikov do Babnega polja.
Tik za vasjo me preseneti tale pogled:

Trije lipicanci na zelo velikem pašniku.

Še zadnji kilometri po samoti, po Sloveniji...Včasih bi me bilo kar precej strah hoditi sama po takih krajih, a zdaj so se mnogokateri strahovi preobrazili (nekateri pa še čakajo na to)

Začelo se je oblačiti in ko sem vkorakala v Babno polje mi je na pot prišla mrliška vežica s svojo streho, da se je z neba nekoliko izlilo. 

Vsi potencialni uporabniki te mrliške vežice s(m)o še živi. Kakšna misel!

Na vsakogar nekje čaka mrliška vežica. Tudi name. Užij dan punca moja, si mislim.

Na bližnjem pašniku sem opazila čredico koz, ki so tik pred nevihto začele vse naenkrat teči proti strehi, ki je stala na robu. Nisem vedela, da so kozice tako občutljive na dež. Takoj, ko je prenehalo deževati, pa so dostojanstvneo in počasi prišle nazaj.

Ura je bila dve. Bila sem že nekoliko urujena, za menoj je bilo točno 20 km, pred menoj pa še nedoločno koliko. Ker sem ta dva dni hodila precej hitro (ne tako hitro, temveč veliko km na dan) se mi je že danes podrl plan, kjer bi spala. Zato sem se učila sprostiti se in počakati, da mi primerno prenočišče pride na pot, ko ga bom potrebovala. Zdajle ga še ne potrebujem.

Dež je nekoliko osvežil ozračje. Na pokopalšču poleg si operem stekleničko v kateri sem imela svež sadni sok še od doma in mimogrede opazim, da ja pogost priimek v teh krajih Troha. Vsak kraj ima kak priimek, ki se nekoliko pogosteje pojavlja kot drugi.

Babno polje je sicer imelo bife in trgovino, kar sem opazila, ko sem krenila dalje proti meji, vendar se sedaj nisem več želela zaustavljati, ker sem že zaradi dežja počivala kake pol ure, v tem času pojedla tudi svoj sendvič in se v živo javila na Facebook.

Meja se nahaja le nekaj sto metrov naprej od centra vasi. Tam ni bilo nikakršnih zastojev. Naš policist me je vprašal kam grem, če potrebujem vodo ali morda zavetje pred dežjem in ker ničesar od tega nisem potrebovala, mi je voščil srečno pot, hrvaški pa se ni nič oglasil, pogledal je moj dokument, mi pokimal in že sem bila na drugi strani.

Prezid se imenuje prvo naselje skozi katerega korakam. Pozna se mu, da je v preteklosti doživelo precej boljše čase. Na prvi pogled deluje napol prazno, z več zapuščenimi industrijskimi objekti, med drugim tudi velika tovarna pohištva oz.sedežnih garnitur, ki je (sedaj od nekaterih ljudi tako osovraženih socialističnih časih) zaposlovala precej ljudi in bila gonila sila kraja.

Celo disko so imeli včasih. No tale hiška pa ni disco temveč izvirna hiška teh krajev obkroženih z gozdovi.

Nisem se dolgo zadrževala, ker mi kraj ni deloval prijetno, šla sem vprašat na pošto, če menjajo eure v kune, vendar so pošto pravkar zaprli, čeprav je bila fizično še odprta. Imela sem nekaj malega kun, nekaj eurov, vendar nisem imela predstave kje in kdaj bom lahko menjala denar.

Za Prezidom me čakal vzpon proti Kozjemu vrhu. Cesto so nekaj renovirali in delavci, ko sem jih pozdravila, so mi le pokimali. Bilo je zopet nekoliko soparno in hvaležna sem bila dežju prej, kajti vzpon, bi bil sedaj na polno obsijan s soncem.

"Kaj si pa mislila, da bo do Kozjega vrha spust?" sem govorila sama sebi, ko sem grizla kolena po klancu gor.

Kozji vrh je dolga razpotegnjena vasica, s pogledom iščem kozice, a jih nikjer ne opazim. Na nekem pašniku vidim le nekaj krav, ki so privezane vsaka na svojo verigo, pritrjeno na kline v zemlji. Dnevno jih premikajo tako naprej po pašniku, da ga popasejo enakomerno. Tudi to sem videla prvič. Malo so se mi zasmilile. Predvidevala sem, da lastniki nimajo na pretek paše, zato si pomagajo na ta način. Kravice so pa še vedno na boljšem, kot one na verigah v hlevu.

Ob cesti naletim na table, ki kažejo na cerkev Marija sedem žalosti. Cerkve nikjer ni videti, zato si ne bom delala dodatnih kilometrov. Naletim pa na odprt bife na koncu vasi. Z velikim veseljem si naročim brezalkoholno pivo (katerega imajo Hrvati odličnega) in vprašam za prenočišče. Izvem, da oni prenočišča imajo, vendar so vsa zasedena z delavci.  Nič zato, bo pa nekje drugje postelja zame, si mislim. Moški pove, da bom morala najbrž prespati v Tršcah, oddaljenih 5 km.

Cesta zatem se začne spuščati in zopet postane samotna, le kak kamion, avto sem in tja.

Ko se spustim do prvih hiš v naselju Gorači, grem mimo table z napisom: Kuča za odmor Pantar.

 

Glej no glej, prenočišče. Hiša je od ceste oddaljena kakih 50 metrov in pred njo sedita dve ženski.  V prvem trenutku sem celo namerava dalje. Ura še ni bila preveč pozna, kakih 5 morda in do Tršc bi še zmogla priti, si mislim. Toda, prenočišče na moji Poti in jaz bi šla dalje?! si spet mislim in tik zatem brez obotavljanja zavijem na pot, ki pelje do hiše. Utrujena sem že, za menoj je prilično naporen dan in čemu bi rinila dalje? Že od daleč glasno pozdravljam in sprašujem, če je mogoče tu prespati.

Je mogoče. Že sedim za dolgo leseno mizo pred hišo in Gabrijeli (lastnici) ter njeni sosedi razlagam

svojo pot. Bili sta navdušeni, kot še veliko ljudi, na katere bom naletela v naslednjih dneh.

Hiša je rojstni dom Gabrijele, ki sedaj živi v Gerovu in ta trenutek sem jo slučajno ujela tu. Kot naročeno zame. Soseda se kmalu poslovi, Gabi mi skuha lonček čaja in pred hišo sva se pogovarjali celi dve uri. Izvedela sem veliko o zgodovini kraja, zgodovini Gabrijeline družine, njenem življenju.. Povedala pa sem jih tudi nekaj svoje zgodovine. Bilo je navdihujoče in toplo pri mojem srcu.

Prišla sem v Gorski kotar. Tu je bilo življenje vedno nekoliko težje kot drugje, je povedala Gabi. Dolge zime z visokim snegom, pozebe še spomladi, hitra jesen, kratka poletja... tudi fižola ne sadi, ker zelo rad pozebe, celo krompir jim je že pozebel.

Pred hišo raste grm Španskega bezga, ki ga je 40 let nazaj posadila njena babica. Letos je zacvetel prvič v vseh štirih desetletjih. Še vedno je cvetelo nekaj vejic, Gabrijela je rekla, da jih bo nekaj nesla na babičin grob. Tudi za te kraje so letos nenavadno visoke temperature.  

Ko sem ji želela plačati, ni hotela nič vzeti. Prepustila mi je hišo, mi dala navodila kje naj pustim zjutraj ključ in se odpeljala domov. Ob sedmih sem ostala sama. Topel tuš je bil moja prva izbira. Oprala sem si še majico in spodnjice, pojedla hrano od doma, (tudi za zajtrk jo še imam) in se kmalu spravila v posteljo. Danes sem povsem spraznila telefonsko baterijo, imam sicer še zunanjo rezervo, vendar sem se z veseljem priklopila na električno omrežje. Ja, udoben je ta naš moderni svet, zelo udoben.

Zunaj sedeti mi ni dišalo, kajti tudi medvedje se menda sprehajajo tod okoli.

Kraj je bil miren in redkega prometa z bližnje ceste niti zaznala nisem.

Prehodila 28 km, spala Pantar/Gorači. Za prenočišče pustila 15 eur. 

 

 

 

 

 

 

Zaplana - Otok/Cerkniško jezero, 1.dan

Naslov tega bloga bi morala spremeniti. Res sem se odpravila peš v Medjugorje, vendar do tja nisem prišla. Pa naj zaenkrat ostane, ker morda nekoč pa še bom.
Priprave na to pot so bile dolge, najdaljše od vseh dosedanjih. Ure in ure sem preživela ob računalniku, študirala pot, si zapisovala vmesne kraje, razdalje, prebirala bloge tistih, ki so to pot že prehodili, tako da mi je Peter dejal, da bom jaz več časa porabila za priprave, kot za pot samo. In dejansko se je tako tudi zgodilo. Pa še kondicijski treningi s polnim ruzakom naokoli... precej  moje vložene energije in pozornosti.
Noč pred odhodom dolgo, dolgo nisem mogla zaspati. Ob enih sem zadnjič pogledala na uro, čez manj kot pet ur me je pa vso matasto prebudila budilka. Nekako v počasnem posnetku sem se oblekla, tudi Peter je vstal, skupaj sva pojedla zajtrk in malo pred sedmo uro zjutraj sem stopila skozi hišna vrata. Nek poseben čar je v tem, da greš nekam peš od doma. Še bolj poseben pa, ko peš nekam tudi prispeš. Zato sem začela od doma, čeprav sem prej razmišljala, da bi začela v Logatcu, kajti razdaljo od doma do Logatca sem prehodila že mnogokrat.

27.5. 2018 nedelja zjutraj je. Napovedoval se je prelep majski dan. Bila sem radostna v srcu, vznemirjena in malo prestrašena nad intenzivnostjo čustev, ki so me prevevala zadnje tedne.
Ko sem šla mimo logaške cerkve, je zvonilo za k maši, srečala sem nekaj ljudi, ki so bili namenjeni v cerkev. Malo naprej od pokopališča pa mi nasproti pride prekrasen oranžni muc. Oba se ustaviva, ko se srečava. Sklonim se k njemu, ga pobožam in mu naročim naj pazi nase, ob vsem tem prometu, ki je potekal na cesti poleg. Odidem dalje, po kakih desetih metrih se ozrem nazaj. Muc je še vedno sedel tam, obrnjen tako, da je gledal za menoj. Pomaham mu.
Ko zapuščam Logatec, se spomnim, da bi lahko začela fotografirati. Ti prizori so mi tako vsakdanji in blizu, da do sedaj niso pritegnili očesa mojega telefončka.
V smeri proti Lazam se pot vzpenja, cesta zjutraj ni prometna, obdaja me gozd in lepa narava, tako, da začenjam okušati prve lepote romanja.
V Lazah je mali bife, v katerem sem se prvič ustavila 4 leta nazaj, na Jakobovi poti od Slovenske vasi proti Trstu. Takrat sem prvič hodila sama in bila sem naravnost navdušena nad zeleno lepoto moje domovine.
Danes sem se ustavila drugič. Ura je bila  okoli pol desetih, v noge mi je postalo vroče, zato sem se iz pohodnih čevljev preobula v Teva sandale, v katerih sem potem hodila vseh osem dni.
V Ivanjem selu sem se srečala s Primorsko avtocesto, pod katero sem šla. Hrup prometa z nje pa se me je dotaknil že, ko sem zapustila Logatec. Nekatere reči sčasoma postanejo tako samoumevne, da jih ne opazim več. Ali pa jih opazim, ko jih nenadoma ni več.
Tako sem dolga leta v Ljubljani živela ob zelo prometni Celovški cesti, v 4. nadstropju, točno nad cesto. Ko je potekala vojna za Slovenijo, prometa po Celovški cesti ni bilo. Bile so barikade in ponoči sem se zbujala presenečena nad tišino, ki vlada zunaj. Ko sem se navadila na nočno tišino, pa se je promet spet vrnil.
Pozdravim žensko, ki na travniku grabi sušečo se travo. Povpraša me o moji hoji. Lepo se ji zdi, da si vzamem čas in grem.

Vonji današnjega dne so bili omamni. Začetek moje poti je bil tako lep in prijeten. Dišal je po zgodnjem poletju, napovedoval je Pot z veliko začetnico.
Unec je kar zdrvel mimo mene in v Rakeku sem se znašla ravno za čas kosila. Gostilna Furman je bila točno ob moji poti. Ustavim se, naročim eno veliko solato in zraven pojem sendvič iz ruzaka. Telo se je spočilo in podprlo za cesto med Rakekom in Cerknico, ki je postala prometna. Ker je tudi sonce dobilo na moči, je bil to najtežji del današnje poti.

V Cerknici pozdravim kip Martina Krpana, ki v naročju še vedno prenaša kobilico, poližem sladoled in jo mahnem naravnost proti Jezeru. Že nekaj časa je zorno soparno, sedaj se je začelo pa še oblačiti.
V Dolenji vasi naletim na travnik poln parkiranih avtomobilov in zaporo ceste. Dneve Notranjskega parka imajo. Veliko je ljudi, pod šotorom imajo tudi veselico in niti malo me ne zamika, da bi se tam ustavila. Ustavim pa se ob pašniku, kjer opazim malega konjička- neke vrste ponija. Radoveden je in me s pogledom spremlja še več metrov. Ko se pred vstopom na Jezero usedem v senco, pa mimo mene pripelje ogromen turistični lojtrnik, poln ljudi. Počasi ga vlečeta dva temno rjava konja. Delujeta mi utrujeno.

Tudi sama sebi delujem utrujeno. Po telefonu se dogovorim s Petrom, da se dobiva na Otoku, mali vasici, od Cerknice oddaljeni kakih pet kilometrov. Ko je Jezero v svoji polni moči, je ta vasica skoraj v celoti obdana z vodo.
Na samem Jezeru skoraj ni bilo ljudi, zato je bila pot čezenj sproščujoča. Zadnje kilometre pred Otokom pa samotna in ko mi je nasproti zelo počasi pripeljal avto, sem rahlo zadržala dih. Ustavil je le nekaj metrov pred menoj. Tak filmski prizor. Avto, samota ob jezeru in jaz na mostičku v pričakovanju, kaj se bo zgodilo sedaj. Vrata avtomobila je odprl mlad fant s fotoaparatom v roki in se odpravil slikat motive na jezeru. Njegova punca je počakala v avtu.
Domišljija včasih pretirava. Prevečkrat pretirava.
Biti kot mali otrok, ki se vsega veseli, se vsemu čudi in v vsem uživa. Biti nedolžen mali otrok.
Če boste kdaj v teh krajih, pojdite peš proti Otoku, morda še od Otoka proti Lazam pri Gornjem Jezeru, kjer bom hodila jutri. Lepa in zelo posebna pot.

Cerkvica na Otoku je v gozdu, nekoliko dvignjenem nad vasjo. Seveda sem morala do nje. Najprej po kolovozu in zadnjih 50 metrov po ozki gozdni stezi. Okoli nje je pokošeno, vendar se zdi več ali manj zapuščena.

Današnji dan je pod streho. Kmalu me pokliče Peter, čaka me pred vasjo.
Ko se voziva nazaj domov, nama v gozdičku pred najinim domom cesto prečka temna kača. Hitro polzi čez pot, za njo pa vztrajno skaklja črni kos in jo vsake toliko časa kljune. Sem in tja kača sikne nazaj proti njemu, takrat kos odskoči, vendar takoj spet kljuva proti kači.
"Kaj bi pa tole pomenilo?" rečem glasno. Pogumni kos, ki nadleguje relativno veliko kačo (moral je biti kak gož) točno danes. Toliko kolovratim po gozdu, travnikih in poteh tu okoli pa tako zelo redko naletim na kačo. Na kačo s kosom pa sploh še nikoli.
Prehodila cca 33 km. Spala doma.