Nebeški labirinti

Nad Novim Vinodolskim je precej visoko gorovje. Posuto s kamni, grmičevjem in nizkimi borovci. Na pešpoti v Medjugorje sem pred leti nekako zašla gor, z ruzakom, v vročem dnevu. Spodaj na magistrali proti Senju me je pritegnila tabla z napisom Nebeski labirinti. Iskala sem bližnjico. Po nekaj kilometrih znojenja (pogledam skozi okno, zunaj ta hip sneži, 23.april je) in divjanja misli v glavi, sem na svoji desni zagledala čredo divjih konj, kako se je svobodno pasla. To je bil pogled za bogove. Na vrhu sem doživljala čudovite skoraj mistične izkušnje ob hoji skozi deset labirintov. Labirinti: Ljubezni in ustvarjalnosti, svobode, preobrazbe, življenja in smrti, občutkov, moči, energije, povezanosti, modrosti in kot krona veliki Ganešov labirint, skozi katerega se hodi najdlje. Vedela sem, da se bom tja še vrnila. In sem se, še dvakrat. Kraj je na mestu, kjer ne zastajajo nobene energije, kjer človek ne pušča svojih sledi, razen morda energetskih, katere pa veter takoj počisti. Kjer se še čuti divjost in prvinskost življenja. Včeraj sva šli s prijateljico Andrejo spet gor. Ne znam opisati svojih doživetij, ker se zdijo nerealne. Bučanje vetra, kamni postavljeni v točno določenih obrazcih, malo sonca vmes, samota, morje tam spodaj s svojo nezemsko bleščavo... na mali skriti gozdni jasi skrito preprosto mini pokopališče, kamnito, enostavno, posuto s konjskimi figami, zaraščeno z visokimi drevesi..

Na poti nazaj dol, sva ob cesti spet naleteli na konje. Čisto blizu so bili, bel, čudovit konj naju je gledal z dolgim pogledom, Andreja ga je slikala, ko sem želela vzeti telefon še jaz, ga nikjer ni bilo. Vrnili sva se nazaj in ga skoraj dve uri neuspešno iskali, od mesta, kjer sem ga uporabila nazadnje, do avta. Nič in neodziven. Kot, da je izginil. (Tam gori ni povsod signala)

Čeprav mi glava ni bila mirna in sem razmišljala na polno kaj vse bo izguba telefona potegnila za seboj in predvsem česa me ta izkušnja uči, pa sem v telesu čutila popoln mir. Moje telo ni bilo zaskrbljeno, niti vznemirjeno, zato sem nekako vedela, da je vse v redu. Kakorkoli že je in kakorboli že bo, vse je v redu. Na poti domov sem vozila skoraj v snežnem metežu, nevedoč pravzaprav kako sem domov sploh prišla s svojim starim avtekom. Doma najdem telefon, kako se je zataknil v ležalno podlago, ki jo nosim s seboj v ruzaku. Tudi potem, ko sem ga vzela ven iz podlage in nanj poklicala iz stacionarne številke, je bil še vedno mrtev, oživel je šele po resetiranju. Energije včerajšnjega dne so mi bile zares izjemne. Konje sem sedaj videla vsakič, ko sem bila gor. Menda se ne pokažejo vsakemu.