Tonetu

Sedim za hišo. Noč je. Sem in tja mimo leti kresnička, v daljavi se vidijo strele, grmi ne. Ozračje se je prijetno ohladilo. Naši mački se potikajo okoli, tudi tvoja Muca je med njimi. Po cesti se pelje zapoznel kolesar, prometa ni, poletna noč. Prva poletna noč, kar te ni več na zemlji. Tvoja Zaplana diha in živi dalje. Tako zelo si jo imel rad. Mesec dni nazaj sem te obiskala v domu v Logatcu. Bil si popolnoma spremenjen, shujšan, upadel, vdan v odhajanje, predal si se, kot da bi nad seboj dvignil roke. Pa vendar si zavzeto spraševal po ljudeh z Zaplane, po novicah, po dogodkih... Obljubila sem ti, da te odpeljem na Zaplano, ti pa se moraš potruditi, da prideš iz postelje na voziček, z vozička v avto, iz avta nazaj na voz. Kimal si, češ, da boš, da zmoreš.. Obljubila sem ti in mislila sem resno. Potem pa so me odpeljale druge reči, pa dež, pa moji neki plani, pa vročina... Ko pridem z morja, ga obiščem, sem si rekla, ko sem polna slabe vesti večkrat pomislila nate. Zdaj lahko samo bridko obžalujem svoje prazne obljube, svoje blebetanje, svojo nedoslednost. Globoko mi je žal. Prosim oprosti mi, ker sem ti dala upanje in ga nisem izpolnila. V tolažbo mi je, ker vem, da se nisi bal smrti. Pred leti si mi pripovedoval o svoji obsmrtni izkušnji. Nič se ne bojim umreti, res ne. Ker tam je tako lepo, tam je veliko lepše kot tukaj, zato me ni prav nič strah. Malo nejeverno sem te gledala, vendar si mi povsem resen še enkrat potrjeval, da smrt ni to, kar mislimo, da je. Da samo nekam drugam odidemo. In danes si odšel tja, moj ljubi sosed Tone. Hvala, ker sem te lahko tolikokrat poslušala, za vse tvoje zanimive zgodbe, za veliko skupnih dragocenih trenutkov. Meni ne bo noben govoril, kje jaz lahko hodim/vozim. Si mi enkrat odločno odgovoril, ko sem te v času kovidne prepovedi gibanja spraševala, kam sedaj hodiš jest, ko na Vrhniko (ki je v drugi občini) ne smeš več. Seveda si hodil tja. Ostal boš del mene. Kot veliko drugih dragih mi ljudi, ki so že odšli tja, kjer je tako lepo.