Ljuba Ivka

Štiri dni je, kar si tam, na drugi strani. Tvoj glas zaslišim vsake toliko časa. Miren, malce nizek in žameten. Lep glas si imela. V tem glasu je bila doma ljubezen. Bila si marsikaj, kar si jaz želim biti, pa ne zmorem. Svet, ljudi in svojo okolico si bila zmožna sprejeti v celoti, jaz se pogosto še vedno borim z njim. V tebi ni bilo nikakršnega obsojanja in presojanja o drugih ljudeh, njihovih dejanjih; tu ti niti do gležnjev ne sežem. Svojemu možu in otrokom si brezpogojno stala ob strani, spoštovanje draga Ivka, tudi tu si moja vzornica. Res, da nisi prebrala toliko knjig kot jaz, si pa zato v sebi nosila neko prvinsko modrost, ki nastane kot posledica tesnega bivanja z naravo, sledenjem lastnemu bitju in resnici. Jaz sem pretiravala s knjigami, seminarji in podobnim pa modrosti še nisem uspela osvojiti. Za seboj si pustila bogato sled, tvoja pot ni bila posuta z biseri, a biseri so posledica tvoje poti. V otrocih, vnukih in spominih na naša topla in srčna srečanja skozi teh 39 let, kar sva se poznali. HVALA je premajhna beseda, zato kar čutim, a druge nimam, da ti jo dam. Prosim, tudi ti me počakaj, ko se vrnem.