Ljubezen do sebe, je ali pa je ni.

Obsedela sem v avtu. Pretresena. Res je, nisem dovolj pomembna in nikomur ni resnično mar zame in za moja čustva. Čutila sem, da so se mi v očeh začele nabirati solze in da je notranjost že jokala, na površje pa je zopet lezla žrtev. A tokrat sem jo pričakovala. Ko je videla, da jo čakam, se je potuhnila in skrila nazaj. Zavedala sem se dogajanja v sebi. Ni jim mar zame. Nisem pomembna. Sem si polglasno ponovila. Komu v resnici ni mar zame? Kaj mi sporoča ta dogodek? Meni? Je meni resnično mar zame? Sem sebi zares pomembna? Iskreno, ne. Samo delam se, da sem si pomembna in da mi je mar sebe. Fejkam svoj odnos do sebe, resničen pa noče, ne more postati. Skoraj trideset let se že mučim s tem, da se vzljubim, da si postanem pomembna in prva oseba v svojem življenu. Klinc pa Louise Hay in njeni nauki, klinc pa vsi duhovni učitelji/ice, ki učite da je treba sebe vzljubiti najprej. Ne gre, ne da se. Pokaži mi nekoga, ki sebe brezpogojno ljubi. Jaz ga ne poznam. Gotovo se je že vsakemu zgodilo, da se je vanj zaljubila oseba, kateri nismo mogli vračati čustev, pa čeprav je bila prijetna, prijazna, ustrežljiva, morda celo ljubka in privlačna. Ni šlo, pa tako praktično in udobno bi bilo zaljubiti se. Pa ni šlo. Ne moreš imeti rad, ko se zato odločiš. Res sem začela bolje skrbeti za svoje telo in duha, ljubim se pa ne. In to se varjetno ne bo nikoli spremenilo. Lahko bom samo še bolje skrbela zase, brezpogojne ljubezni si pa nikdar ne bom zmogla dati. Krščenduš. Počakajmo, pa bomo videli. Reče moja vnukinja. Počakajmo torej.