To me je malce spodbudilo k pisanju.
Tri leta je danes, kar je ta svet zapustila ženska, ki me je ljubila, moja ljuba teti.
Nekaj asociacij sem doživela to zimo, ki so me močno porinile v trenutke otroštva, tako zelo močno..
Vsakič je bilo na sprehodu s sosedovim psičkom, ki ga tudi sprehajam ravno tri leta. Tako dragocen mi je ta mali mešanček, ki živi privezan na verigi.
Proti večeru je bilo, dan se je poslavljal in ob oknu hiše mimo katere sem šla, je stala starejša ženska, ki je poizkušala spustiti roleto, vendar ji ni uspevalo. Na glavi je imela malo kapico, ki ji je pokrivala zgornji del glave. Moja teti. Tudi ona je zadnja leta nosila majhno kapico, ne spomnim se, da bi jo kdaj videla z ruto. Pravzaprav ja, tudi ruto je imela včasih, zavezano bolj po mladostno.
Grem torej mimo hiše, strmim v gospo s kapico in jokam.
Teti, teti... nekajkrat zahlipam... in grem dalje. In se še dolgo ne morem potolažiti.
Druga iluzija: Hiša pred katero sedi na stolu starejša gospa, stoji nekoliko v kotanji, zato jo vidim od zgoraj. Tokrat je gospa popolnoma belih las, naslanja se na motiko ali palico in je nekoliko nagnjena naprej. Popolna slika moje stare mame. Malo bolj polna, belolasa, s palico na katero se je naslanjala v starosti. Tako zelo pogrešam vso to ljubezen mojih žensk. Mama, mama... kje ste?
Tretja iluzija se mi je zgodila, ko sem zavohala dim smrekovim podobnih drv. Kako lepo in močno je zadišalo v tistem mrzlem popoldnevu. Tako, da me je premaknilo direktno v zasneženo vasico Mošenik, ko sva se z bratom navdušeno sankala, teti pa je medtem zakurila krušno peč in dim je bil neopisljivo lepo dišeč po gozdu, po vejah, polenih, smoli.. Vsa premočena in premražena sva zvečer zlezla na vročo peč, da se pogrejeva, preden greva spat.
