Slovesa

Ugotavljam, da nekateri moji zapisi postajajo sentimentalni in otožni.
Danes sem spet doživela enega tistih trenutkov, ki so vzrok takšnemu pisanju.

Na kosilu so bili moji dragi. Ko so odhajali, sem jih šla ven pospremit. Mala vnukinja mi je v avtu mahala v slovo. Ko so odpeljali, se je obrnila in pogledala nazaj proti meni.

Takrat se je v meni utrnil živ spomin na moja slovesa od stare mame in teti na kmetiji v Mošeniku.
Teh sloves je bilo resnično veliko. Najprej še kot otrok, potem kot mladostnica, mlada jaz in jaz v najlepših letih...

Moji ženski sta vedno stali pred hišo, mahali ter gledali za menoj. Vse dokler sem ju videla, sta stali tam. Mahala sem nazaj, kasneje, ko sem sama vozila avto, sem vedno nekajkrat potrobila v slovo.

Bilo mi je hudo, bila sem žalostna. Toda do danes nisem vedela kako žalostni sta bili šele oni.

Ko sem gledala vnučko, sem začutila, da je to žalost vseh starih mam, babic, tetic, dedkov... ki ni ista kot žalost mamic in očetov.

Drugačna je, zelo globoka in vseprežemajoča. Za nekaj trenutkov ali minut prevzame vse moje bitje.
Čas se zgosti in mi dovoli vpogled v vse pretekle trenutke, ko so žalovale moje prednice, (predniki so žal že pred mojim rojstvom pomrli).

Razumela in čutila sem njihovo žalost. Ker sem jo sedaj doživljala sama.

Ničkolikokrat se mi zgodi, da razumem stvari za nazaj, šele sedaj. Take povsem običajne, kot so bila nedeljska slovesa od stare mame in teti.

Na sliki pot po kateri sem odhajala v beli svet.

 

Ob prelomu leta

Izteka se še eno leto. V njem sem veliko hodila, močno ljubila in spoznala nekaj stvari o sebi, ki sem si jih prej tajila.

Ko sem se danes peljala v Ljubljano, me je v nekem trenutku spreletel spomin na mamine zadnje tedne življenja in na njeno veliko željo po življenju.
"Ali bom še kdaj lahko šla sama ven, na sprehod?" je tiho izgovorila, ko so jo reševalci nesli navzdol po stopnicah, v bolnišnico na punkcijo vode iz trebuha.  Stisnilo me je v trebuhu, ko sem jo slišala.

Še vedno živim. Moje telo je relativno dobro ohranjeno. Nimam kroničnih  bolezni, bolečin, težav.
Kako neprecenljivo velik dar je to.

Ko sem se zvečer peljala nazaj domov, sem se spomnila teti, mamine sestre. Imela je močne črne lase. In rada je imela lepo skodrano frizuro. Včasih so bile moderne vodne trajne. Lasje so ostali skodrani kak teden, mogoče do prvega pranja. Za pravo trajno (kodranje las) se ne spomnim, da bi se kdaj odločila. Morda ni imela denarja, morda je mislila, da si tega kot preprosta kmečka žena ne zasluži. Ne vem, predvidevam. Spomnila sem se, kako se je česala, si naredila frizuro, preden smo šli v nedeljo k maši.
Rada je bila lepa vsaj ob nedeljah. 

Moje življenje se mi pojavlja v fragmentih zadnje čase. Delčki nekih trenutkov, nikjer zapisani drugje, kot v mojem umu in srcu. Vedno povezani z ljudmi, živalmi ali mojo hojo na dolge razdalje.

Te dni bo eno leto, kar je umrl najin muc-Črni, na hitro je zbolel. Včeraj na sprehodu sem se spomnila nanj in ulile so se mi solze. Z avtom mi je nasproti pripeljal sosed in me vprašujoče in malo začudeno pogledal. Bogsigavedi kaj si je mislil, najbrž ne o tem, da jokam zaradi mačka, ki je umrl leto dni nazaj. Tudi življenje mačka je dragoceno

Življenje je božji dar. Življenje je dar.
Moje telo je dar.

Ljubi vsi, ki ste tam zunaj. Hvala, ker z menoj vred soustvarjate ta svet. Čeprav je trenutno videti zares kaotičen, pa mir v vsakem od nas naredi majčkeno več miru okoli nas in ta mir se tako širi.

Ne izgubimo upanja v dobro, v ljubezen, v življenje.

(slika je z letošnje hoje po slovenski E6, razvaline gradu Vodriž)