Nebeški labirinti

Nad Novim Vinodolskim je precej visoko gorovje. Posuto s kamni, grmičevjem in nizkimi borovci. Na pešpoti v Medjugorje sem pred leti nekako zašla gor, z ruzakom, v vročem dnevu. Spodaj na magistrali proti Senju me je pritegnila tabla z napisom Nebeski labirinti. Iskala sem bližnjico. Po nekaj kilometrih znojenja (pogledam skozi okno, zunaj ta hip sneži, 23.april je) in divjanja misli v glavi, sem na svoji desni zagledala čredo divjih konj, kako se je svobodno pasla. To je bil pogled za bogove. Na vrhu sem doživljala čudovite skoraj mistične izkušnje ob hoji skozi deset labirintov. Labirinti: Ljubezni in ustvarjalnosti, svobode, preobrazbe, življenja in smrti, občutkov, moči, energije, povezanosti, modrosti in kot krona veliki Ganešov labirint, skozi katerega se hodi najdlje. Vedela sem, da se bom tja še vrnila. In sem se, še dvakrat. Kraj je na mestu, kjer ne zastajajo nobene energije, kjer človek ne pušča svojih sledi, razen morda energetskih, katere pa veter takoj počisti. Kjer se še čuti divjost in prvinskost življenja. Včeraj sva šli s prijateljico Andrejo spet gor. Ne znam opisati svojih doživetij, ker se zdijo nerealne. Bučanje vetra, kamni postavljeni v točno določenih obrazcih, malo sonca vmes, samota, morje tam spodaj s svojo nezemsko bleščavo... na mali skriti gozdni jasi skrito preprosto mini pokopališče, kamnito, enostavno, posuto s konjskimi figami, zaraščeno z visokimi drevesi..

Na poti nazaj dol, sva ob cesti spet naleteli na konje. Čisto blizu so bili, bel, čudovit konj naju je gledal z dolgim pogledom, Andreja ga je slikala, ko sem želela vzeti telefon še jaz, ga nikjer ni bilo. Vrnili sva se nazaj in ga skoraj dve uri neuspešno iskali, od mesta, kjer sem ga uporabila nazadnje, do avta. Nič in neodziven. Kot, da je izginil. (Tam gori ni povsod signala)

Čeprav mi glava ni bila mirna in sem razmišljala na polno kaj vse bo izguba telefona potegnila za seboj in predvsem česa me ta izkušnja uči, pa sem v telesu čutila popoln mir. Moje telo ni bilo zaskrbljeno, niti vznemirjeno, zato sem nekako vedela, da je vse v redu. Kakorkoli že je in kakorboli že bo, vse je v redu. Na poti domov sem vozila skoraj v snežnem metežu, nevedoč pravzaprav kako sem domov sploh prišla s svojim starim avtekom. Doma najdem telefon, kako se je zataknil v ležalno podlago, ki jo nosim s seboj v ruzaku. Tudi potem, ko sem ga vzela ven iz podlage in nanj poklicala iz stacionarne številke, je bil še vedno mrtev, oživel je šele po resetiranju. Energije včerajšnjega dne so mi bile zares izjemne. Konje sem sedaj videla vsakič, ko sem bila gor. Menda se ne pokažejo vsakemu.

Tonetu

Sedim za hišo. Noč je. Sem in tja mimo leti kresnička, v daljavi se vidijo strele, grmi ne. Ozračje se je prijetno ohladilo. Naši mački se potikajo okoli, tudi tvoja Muca je med njimi. Po cesti se pelje zapoznel kolesar, prometa ni, poletna noč. Prva poletna noč, kar te ni več na zemlji. Tvoja Zaplana diha in živi dalje. Tako zelo si jo imel rad. Mesec dni nazaj sem te obiskala v domu v Logatcu. Bil si popolnoma spremenjen, shujšan, upadel, vdan v odhajanje, predal si se, kot da bi nad seboj dvignil roke. Pa vendar si zavzeto spraševal po ljudeh z Zaplane, po novicah, po dogodkih... Obljubila sem ti, da te odpeljem na Zaplano, ti pa se moraš potruditi, da prideš iz postelje na voziček, z vozička v avto, iz avta nazaj na voz. Kimal si, češ, da boš, da zmoreš.. Obljubila sem ti in mislila sem resno. Potem pa so me odpeljale druge reči, pa dež, pa moji neki plani, pa vročina... Ko pridem z morja, ga obiščem, sem si rekla, ko sem polna slabe vesti večkrat pomislila nate. Zdaj lahko samo bridko obžalujem svoje prazne obljube, svoje blebetanje, svojo nedoslednost. Globoko mi je žal. Prosim oprosti mi, ker sem ti dala upanje in ga nisem izpolnila. V tolažbo mi je, ker vem, da se nisi bal smrti. Pred leti si mi pripovedoval o svoji obsmrtni izkušnji. Nič se ne bojim umreti, res ne. Ker tam je tako lepo, tam je veliko lepše kot tukaj, zato me ni prav nič strah. Malo nejeverno sem te gledala, vendar si mi povsem resen še enkrat potrjeval, da smrt ni to, kar mislimo, da je. Da samo nekam drugam odidemo. In danes si odšel tja, moj ljubi sosed Tone. Hvala, ker sem te lahko tolikokrat poslušala, za vse tvoje zanimive zgodbe, za veliko skupnih dragocenih trenutkov. Meni ne bo noben govoril, kje jaz lahko hodim/vozim. Si mi enkrat odločno odgovoril, ko sem te v času kovidne prepovedi gibanja spraševala, kam sedaj hodiš jest, ko na Vrhniko (ki je v drugi občini) ne smeš več. Seveda si hodil tja. Ostal boš del mene. Kot veliko drugih dragih mi ljudi, ki so že odšli tja, kjer je tako lepo.

Strojbarjeva mama

Ne vem kako ji je bilo sploh ime, še manj kako se je pisala. Vedno je bila le Strojbarjeva mama. Edina prijateljica moje stare mame, Podbreške mame iz Mošenika. Njena hiška je stala v samem centru vasi, tik ob cesti in malem potočku. Potoček je bil silno zanimiv, kadar smo se tam ustavili in so ženske malo poklepetale. Včasih je prišla tudi na obisk. Takrat sta z mamo govorili dolgo, dolgo, vmes je bilo slišati tudi smeh in dobro voljo. Taki pogovori me takrat niso zanimali, danes bi me. Potem se je preselila nekam Zagdej, ob nek travnik. Tam je bila hiška nekako improvizirana-leseno montažna. Tam smo se oglasili, kadar smo šli obračat ali grabit seno na travniku tam v bližini. Ne vem, če bi danes našla tisto hiško in ali še stoji. Bila je mala, drobna ženička, živahnega in veselega duha. Kake politanke so se za otroke pri njej vedno našle. Danes bi se reklo, da je imela dobro energijo. Imela je eno hčer, o očetu se ni vedelo nič. Njena hči pa je imela (se mi zdi) enega sina. Ne vem kje sta sedaj in ali sta v redu. Ne vem niti kje na moravškem pokopališču je Strojbarjeva mama pokopana in ji bom šla prižgat eno svečko, ko izvem. Strobarjeva mama, prijateljica Podbreške mame. Danes mi je prišla na misel, med kuhanjem kosila.

Retrospektiva mojih camino kiklic 2010-2021

Ljuba Ivka

Štiri dni je, kar si tam, na drugi strani. Tvoj glas zaslišim vsake toliko časa. Miren, malce nizek in žameten. Lep glas si imela. V tem glasu je bila doma ljubezen. Bila si marsikaj, kar si jaz želim biti, pa ne zmorem. Svet, ljudi in svojo okolico si bila zmožna sprejeti v celoti, jaz se pogosto še vedno borim z njim. V tebi ni bilo nikakršnega obsojanja in presojanja o drugih ljudeh, njihovih dejanjih; tu ti niti do gležnjev ne sežem. Svojemu možu in otrokom si brezpogojno stala ob strani, spoštovanje draga Ivka, tudi tu si moja vzornica. Res, da nisi prebrala toliko knjig kot jaz, si pa zato v sebi nosila neko prvinsko modrost, ki nastane kot posledica tesnega bivanja z naravo, sledenjem lastnemu bitju in resnici. Jaz sem pretiravala s knjigami, seminarji in podobnim pa modrosti še nisem uspela osvojiti. Za seboj si pustila bogato sled, tvoja pot ni bila posuta z biseri, a biseri so posledica tvoje poti. V otrocih, vnukih in spominih na naša topla in srčna srečanja skozi teh 39 let, kar sva se poznali. HVALA je premajhna beseda, zato kar čutim, a druge nimam, da ti jo dam. Prosim, tudi ti me počakaj, ko se vrnem.

Ljubezen do sebe, je ali pa je ni.

Obsedela sem v avtu. Pretresena. Res je, nisem dovolj pomembna in nikomur ni resnično mar zame in za moja čustva. Čutila sem, da so se mi v očeh začele nabirati solze in da je notranjost že jokala, na površje pa je zopet lezla žrtev. A tokrat sem jo pričakovala. Ko je videla, da jo čakam, se je potuhnila in skrila nazaj. Zavedala sem se dogajanja v sebi. Ni jim mar zame. Nisem pomembna. Sem si polglasno ponovila. Komu v resnici ni mar zame? Kaj mi sporoča ta dogodek? Meni? Je meni resnično mar zame? Sem sebi zares pomembna? Iskreno, ne. Samo delam se, da sem si pomembna in da mi je mar sebe. Fejkam svoj odnos do sebe, resničen pa noče, ne more postati. Skoraj trideset let se že mučim s tem, da se vzljubim, da si postanem pomembna in prva oseba v svojem življenu. Klinc pa Louise Hay in njeni nauki, klinc pa vsi duhovni učitelji/ice, ki učite da je treba sebe vzljubiti najprej. Ne gre, ne da se. Pokaži mi nekoga, ki sebe brezpogojno ljubi. Jaz ga ne poznam. Gotovo se je že vsakemu zgodilo, da se je vanj zaljubila oseba, kateri nismo mogli vračati čustev, pa čeprav je bila prijetna, prijazna, ustrežljiva, morda celo ljubka in privlačna. Ni šlo, pa tako praktično in udobno bi bilo zaljubiti se. Pa ni šlo. Ne moreš imeti rad, ko se zato odločiš. Res sem začela bolje skrbeti za svoje telo in duha, ljubim se pa ne. In to se varjetno ne bo nikoli spremenilo. Lahko bom samo še bolje skrbela zase, brezpogojne ljubezni si pa nikdar ne bom zmogla dati. Krščenduš. Počakajmo, pa bomo videli. Reče moja vnukinja. Počakajmo torej.

S kolesom po osrednji smeri Jakobove poti

Letos nam je bilo zaradi covid situacije odvzeto nekaj mesecev svobode, zato sem si rekla, da bom storila nekaj, kar še nikoli nisem. Prekolesarila bom Jakobovo pot.
Naše Jakobove poti so označene tudi za kolesarsko verzijo in za njih je spisan vodnik. Helena in Franc Štefanič- Slovenska kolesarska Jakobova pot.  Kar se tiče opisa same poti in kakovosti zemljevidov, je vodnik dobro narejen, manjka pa mu vsaj malenkost praktičnih nasvetov, v smislu kako se lotiti tega, če nisi ravno zelo zagret kolesar z vso pripadajočo opremo in izkušnjami.
No, to zadnje jaz nisem. Malo sem spraševala naokoli, malo pa sem storila kar po svoje.

Imam dve leti staro kolo Scirocco life classic, s seboj sem vzela še dodatno zračnico, pumpo in pribor za flikanje zračnic. Ničesar od tega nisem potrebovala. Pot je speljana 99 % po asfaltu, česar prej nisem vedela.
Nabavila sem si tudi podložene kolesarske hlače in čelado. Torb za kolo nisem kupovala, sem vzela kar manjši pohodni ruzak. S pešpoti sem vedela, kako pomembno je imeti čimmanj prtljage, vendar sem je vseeno vzela preveč- spalne vreče in lahko poletne bundice nisem potrebovala, jopico sem oblekla le 1x zjutraj-v Novem Lurdu, tudi brisače nisem uporabila niti 1x, prav tako ne dežne (pohodne) pelerine.
Vzela sem še Mg v spreju, mazilo proti soncu, šentjanževo olje za masažo kolen in sončnih opeklin in nekaj drugih malenkosti, ki jih je treba imeti. Skratka, ruzak je imel 5,5 kg. Kar precej preveč za klance navzgor.
Na izhodišče poti sem nameravala z vlakom, ki vozi tudi kolesa, do Brežic, vendar se je Peter prijazno ponudil, da me do Slovenske vasi zapelje z avtom.
Tam sem na svoj 56 rojstni dan začela svoj prvi kolesarski camino.

                                                                Slovenska vas-start
V Novi vasi pri Mokricah sem se ustavila v  bifeju in si privoščila za tisti dan prvo kavo.
Pot sem začela ob 10.30. Nalepke za to pot so praviloma skoraj vedno na prometnih znakih in tablah z imenom kraja.  Tu sta bili dve nalepki, ena za levo, v hrib, druga za desno, naravnost. Nisem vedela kam in sem šla v hrib. Če bi že takoj pogledala zemljevid, bi videla, da sta obe pravilni. V hrib se gre pozdravit Jakoba v Ponikvah in potem se v vasi Ribnica spustiš nazaj na cesto, po kateri bi peljala, če bi šla desno. 
Klancev je precej in so mi bili prava muka. Večino od njih sem prehodila, porivajoč kolo in znoječ se na moč. So pa zato spusti tem bolj prijetni in tudi nevarnejši. Terjajo popolno zbranost. V vasi Žejno prva malica iz ruzaka in počitek. Pokličem v Novi Lurd in za nocoj rezerviram spanje.
Dan soparen, pot se na več mestih preplete s peš romarsko potjo, vendar nikoli za prav dolgo. Poteka večji del po lokalnih cestah, ki niso prometne, so pa ozke.
V Podbočju si v isti gostilni kot 6 let nazaj, ko sem tu romala peš, privoščim radler. Želela  sem sicer limonado pa je niso imeli. V Kostanjevici se zato nisem dlje zaustavljala, razen, da pozdravim Jakoba  pri cerkvi, na kratko se ustavim tudi pri gradu in Forma vivi, ker sem vedela, da me čaka zahteven vzpon do Vodenic. Do samega cilja prve etape, se klanci niso obotavljali pojavljati pred menoj.
Približno ob 18.30 sem pripeljala do turistične kmetije Golobovih v Novem Lurdu. Gospa Cvetka je rekla, da sem zgodna, da ponavadi pridejo kasneje. Tu sem že spala na peš romanju, večerjo, zajtrk in prenočitev sem plačala 25 eur. Prijazno in prijetno se romar tam počuti, dobrodošlo tudi.

Etapa drugega dne me je pripeljala do Trebnja, Vrhtrebnju sem se zaradi utrujenosti izognila in v Mirni peči odkolesarila kar naravnost proti Trebnjemu. Bila je dolga in naporna pot. Predvsem zaradi vročine in klancev seveda. V Novem mestu sem v času največje vročine imela dolg odmor z lažjim kosilom. Hrana mi ne sme biti pretežka in ne prelahka. Mislim, da tu vsakdo svoj način prehranjevanja najde. Pomembno pa mi je dovolj tekočine. Včasih začutim, da sem dehidrirana šele, ko imam povsem izsušene ustnice in ko ne hodim več lulat. Tudi energetske ploščice se mi zelo dobro obnesejo, vedno jih imam nekaj s seboj na zalogi.
Nocojšnja nočitev je bila v Trebnjem, v hotelu Galaksija, v ind. coni. Prijazno osebje, vendar kar draga varianta, za prenočišče z zajtrkom sem plačala 42 eur. S tem, da se zajtrk ni mogel niti kosati s tistim nekaj dni kasneje v gostišču Mirjam v Razdrtem, za isto ceno.
Kljub mazanju s kremo, me je sonce po kolenih in rokah kar prijelo, bolela me je tudi že zadnjica in mednožje (kako bi bilo šele brez podloženeih hlač, si ne predstavljam). Kolena (da ne škripajo) si masiram z oljem in opekline tudi, kar precej pomaga.

Tretji dan moje kolesarijade mi je obetal prihod v Ljubljano in spanje pri vnukinji. Tega sem se res veselila. Nisem se pa veselila hude vročine, ki me je spremljala ves dan.
Ker sem zaradi nočitve skrenila dol z označene poti, sem se morala vrnit nazaj nanjo. Kakopak drugače, ko spet z dolgim klancem v smeri proti Grmadi. Nagrada je bil prijeten spust. Zelo pomemben rekvizit pri kolesarjenju so tudi sončna očala, ali zaščitna očala. Ker pri hitri vožnji (največkrat navzdol, ampak tudi po ravnem) se lahko zgodi precej neprijetno srečanje muhe, hrošča ali kake druge leteče opcije in mojega očesa. Zelo zaboli, instinktivno si tujek želiš čimprej spraviti ven iz očesa ali si ga vsaj pometi. In zato (med spustom navzdol) tak dogodek zmoti pozornost na dogajanje na cesti in stabilnost.
Pri spustu z lepe in vroče Babne gore, kjer sem v senci avtobusne postaje počivala, jedla in pila, sem
se pri priključku na glavno cesto zmedla, ker je puščica na prometnem znaku Stop obrnjena proti levi, po zemljevidu in opisu pa bi morala desno. Odvila levo in šele v prvi vasi vprašala za pojasnilo. Narobe zavila . Ko sem prikolesarila nazaj, sem ugotovila, da je v bistvu prometni znak obrnjen narobe (nekdo ga je zavrtel) tako, da človeka, ki je bolj na hitro, lahko zmede.
V vročini sem se pogosto ustavljala v senci za nekaj minut, tako sem lažje nadaljevala. Veliko sem pila, grizljala energetske ploščice in se dobro ohladila šele v mirni cerkvi samostana Stična.
Do Ljubljane bi človek rekel, da klancev ne bo več, ampak bi se z lahkoto zmotil. Ker mi gremo/se peljemo po Jakobovi poti, ta pa ljubi gričke s prelepimi razgledi in cerkvicami na njih. V Višnji gori bi lahko šla kaj pojest, a vedela sem, da bi mi tak odmor vzel preveč časa in da je pot še dolga. Danes sem zaradi vročine napredovala kar počasi. Pa tudi zadnjica me je opozarjala, da ima dovolj tega ploščenja na kolesu.
Srečevala sem kar nekaj hitrostnih kolesarjev, ki so mimo odbrzeli kot strela.  Redkokateri me je pozdravil. V senci velikega oreha, po dolgem in s soncem obsijanem klancu v smeri Police, sem enostavno morala počivati. Ni šlo več. Mimo je pripeljal Marko in me vprašal, če je kaj narobe, če kaj potrebujem. Dvignil mi je moralo in me spremljal en mali kos poti. Bila sem vesela in zelo hvaležna. Dobila sem nekaj podpore. Ves čas človek črpa iz sebe, podporo mu nudi narava in ljudje. V pravem trenutku je bil na pravem mestu. Z odprtim srcem. Marko hvala.
Tik do Ljubljane so mi klanci sledili, torej sem tudi jaz njim. Najbolj epohalen spust te poti pa je bil z vasice Repče. Strm, ozek, vsaj afaltiran. In brez prometa. Pripeljal me je na vznožje Ljubljane. Če bi na tistem klancu poletela s kolesom, bi se znašla direkt v nebesih, ziher sem.
V Sostrem sem se odločila, da ne grem na Orle, temveč po Litijski cesti do Most, tam mimo Btc-ja in Žal do Bežigrada in Šiške, kjer živi moj sin. Še enega vzpona tisti dan preprosto nisem zmogla, pa tudi nepotreben mi je bil.
V Sostrem sem spotoma pozdravila še prijateljico Miro, ki mi je povedala, da je tisti večer v mestu proslava in da je center zaprt za promet, no dve proslavi pravzaprav, uradna in alternativna.
Do Šiške sem pripeljala pol devetih zvečer. Vroča in utrujena. Toda, ko me je objela mala Julija, je bilo pozabljeno vse. In vse je spet dobilo smisel. Ko mi je sin povedal, da bi mala lahko pri nama preživela vikend, se mi je utrnilo, da bi morda jaz prekinila pot za vikend, da bom za druženje z Julijo spočita in pripravljena. Toda odločitev ni padla takoj, temveč naslednji dan med vožnjo ven iz Ljubljane.

Ljubljana- Zaplana. Pot ni bila težka, le malce sem se bala vrhniškega klanca. A zmogla sem prevoziti celega, brez da grem kaj peš poleg. Pohvalila sem sem, napredek zame.
V Logatec sem prispela 12.20. Peter je prišel z Zaplane in h  Krištofu sva šla na kosilo. Potem pa sem se odpeljala kar domov. S kolesom seveda. :)

Pot sem nadaljevala čez nekaj dni, v torek zjutraj. Dan prej sem šla v Intersport in si kupila tanko kolesarsko vetrovko. Napoved za jutri je bila deževna. Ob tem sem naletela še na precej manjši in lažji nahrbtnik in tako uspešno porabila Mercatorjeve pike. Nahrbtnik sem tokrat obtežila precej manj in to se mi je pri vzponih krepko poznalo.
Zunaj je rosilo, oblačno. V Lazah se srečala dve peš romarki- legendi in z največjim veseljem sem ju objela. Edini romarki, ki sem ju srečala. V Planini pa me je že božal sonček. Klanec v Strmco sem zmogla prevozit brez problema in zdaj sem vedela, da sem prebila svojo kolesarsko mejo ne/zmožnosti. Ponosna nase sem se veselo zapeljala po prelepi planoti Strmce. V Studenem kratek počitek in potem spet klanec do Predjame. Čeprav se kao spuščam proti Primorski, se klanci ne nehajo praktično do samega konca, ki je en sam klanec, navzdol proti Trstu.
Predjama mi je čarobno lepa. Pred leti na pešpoti, sem tam prespala, tokrat pa sem si v senčki spodnje gostilnice privoščila kosilo. Tuji turisti levo in desno od mene, so oboji naročili viner šnicel in pomes.  Natakarica pa je bila en sam pristen nasmeh. Na računu je pisalo, da se imenuje Anica. Polepšala mi je že tako lep dan.
Pripekati je začelo in to zelo. Malo ven iz Landola, vasice z zanimivim imenom, kjer sem bila prvič, kot tudi marsikje drugje, se mi je zgodilo, da me je nekaj usekalo pod obe koleni, na notranji strani. V prvem hipu sem mislila kaka osa ali kaj podobnega in sem zamotovilila po cesti, hkrati pa še v kazalec leve roke, s katero sem držala zavoro. Ustavila sem, malo prestrašena in nisem vedela kaj se dogaja. Ko sem se obrnila nazaj, sem videla, da sem peljala pod velikim daljnovodom. Žice so bile speljane precej nizko nad cesto. Peter mi je povedal, da se to zgodi zelo redko, zaradi velike napetosti in suhega ozračja in da sem bila zaščitena na kolesu, ki ima gume. Zaščitena že, ampak prijetno pa ni bilo. Na levi nogi imam še vedno sledi te male opekline.
Zadnji del poti pa je bil mukotrpen. Priključila sem se na staro magistralno cesto v smeri Razdrtega, ki je s svojo razbeljenostjo, hrupom in prometom butala vame, dokler se nisem odvalila v neko senco, tam izvlekla iz ruzaka dežno pelerino in na njej zadremala za uro in pol. O kako je prijalo!
Nocoj sem prenočevala v penzionu Mirjam v Razdrtem.  Vse je prijalo. Hladna bevanda ob prihodu, hladna soba, hladen tuš in malica iz nahrbtnika, kajti v Razdrtem ni ničesar drugega kot Mirjam.
Vedno nosim/tokrat vozim s seboj malico za 2x. Tako skoraj nikoli nisem lačna. V vodniku sem pogrešala tudi ta podatek- ali je v kraju gostilna, trgovina ipd. Zelo koristna informacija.

Zadnji dan je bil dolg. Začela sem ga ob osmih zjutraj, po prijetnem zajtrku v Mirjam (nočitev z zajtrkom sem plačala z bonom države) sem se kmalu nato spustila navzdol z magistralne ceste po ozki gozdni cestici proti vasi Otošče. Kako zanimivi kraji in kako vesela sem bila, da sem lahko tukaj, jih vsaj malo ošvrknit dol s kolesa. V Lozicah so marelice ležale kar po cesti, ustavim se, jih poberem in kasneje, ko sem gurala v klanec od Podnanosa proti Štjaku, so mi še kako prijale, sladke. V Podnanosu sem se srečela z Leonardo, romarko, ki živi v bližini. Kot bi mignil, je minila dobra urica. Sonce se ni obotavljalo iti naprej, tako sem morala tudi jaz. In sem šla, v tisti zoprno dolg in tečen klanec. Prevozila ga nisem celega, mogoče 1/4.
Če je pešpot v vročini naporna, mi je kolesarjenje še bolj. Manj poteka po gozdovih, manj sence in več asfalta. Ampak ob primerni podpori, zdržiš, preživiš. Kilometer po kilometer, ker ne morem reči korak po korak. A v klance strme je bilo res tako, korak po korak, s kolesom ob strani.
Torej klanci so vztrajali vse do italijanskih Opčin. V Dutovljah sem imela zadnji odmor, z dvema svežima limonadama. jesti nisem mogla, niti nisem bila lačna, le žejna.
Spust v Trst je bil pa drug epohalni spust tega romanja (prvi z Repč dol). Prometna cesta, brez kolesarskih stez, le ob strani je bil kak slab meter širok pas, ločen z belo črto. Ne vem kako sem prišla sploh dol. Oznake so se tu izgubile in so se našle šele čisto na koncu, pred katedralo sv. Justa-zavetnika Trsta. Nekako po občutku sem vozila, kasneje hodila. Kajti Trst se v primerjavi z Ljubljano, glede kolesarjenja lahko skrije daleč stran. Tudi ni bilo veliko kolesarjev, nekaj ta hitrih strel sem opazila, več pa je vesparjev. Tudi žensk na vespah, ki brzijo in zavijajo tako drzno, da se kar prestrašim. Torej, ko sem prišla do morja, sem šla kar na slepo, malo sem se spomila izpred 6 let nazaj, potem pa sem zagledala ulico, ki mi je bila znana. Izvlekla sem svoje papirje in na zemljevidu poiskala kje sem in kam moram iti. Bravo jaz. Ni bilo tako težko. Gps-a na mobiju mi niti vklapljat ni bilo treba celo pot. No, ja prvi dan romanja sem imela vključeno aplikacijo, ki mi je merila km ipd. pa sem izpraznila baterijo. Tako ga potlej v ta namen nisem več uporabljala.
Nekje 18.45 sem prispela pred cerkev Sv. Jakoba. Na trgu spredaj je bilo sila živahno. Otroci, starejši, mamice, mladina..  moje srce je igralo in se veselilo.
Vrata v cerkev so bila odprta. Spomnim se, da je slovenska maša. Vstopim, v cerkvi sedi 6 ljudi in mašnik v resnici mašuje po naše. Prisedem in ostanem tam do konca.
Po maši si ogledam cerkev. Jakobov kip me pritegne, njegove oči so žive in me gledajo. In se gledam v njih, svoje življenje in svoje poti in stvari, ki jih sebi ne morem odpustiti.
Tako močno in ljubeče, me te oči samo gledajo.

Trst- cilj

Na trgu zunaj se potem javim na Fb v živo, ganjena. Nazaj se vračam po parenzani, do Kopra. Prispem, ko se ravno znoči
Tako sem doživela to pot jaz, s kolesom. Morda bi lahko napisala še več, a za zdaj je to dovolj.